V Žrebanju (Lotto/Drawing Lots, 2023) gruzijskega režiserja Zaze Halvašija — ki je leta 2020 nepričakovano umrl, zato je film dokončala njegova hčerka Tamta — spremljamo utrinke iz življenja prebivalcev gruzijskega mesta Batumi ob Črnem morju. Lokacija je sicer omejena na nekaj hiš oziroma blokov z dvoriščem na sredini. 

Kamera se počasi plazi med stenami in zidovi, kjer živijo najrazličnejši ljudje: violinist v krizi srednjih let; kriminalec, povratnik iz zapora; najstnik, ki se zaljubi v dvakrat starejšo sosedo. Ni nepomembno, da je Batumi — sicer prestolnica avtonomne pokrajine Adžarija v zahodni Gruziji — močno razslojen. 

Bolj kot za scenaristično koherentno celoto gre pri Žrebanju za ležerno prepletanje utrinkov, miniaturnih vinjet, pri čemer pa vse niso tako nedolžne, kot se zdi glede na ton pripovedi. Film je ves čas prežet s humorjem — na trenutke trpkim — in spomija na nekatera dela Federica Fellinija. Zlasti na njegov Amarcord (1973), kjer se mozaična pripoved prav tako odvija v obmorskem mestu.

Električna kitara

Posebej izstopa zvočna podlaga filma, ki je pravo nasprotje blagi črno-beli fotografiji in lahkotnemu premikanju kamere. Že v enem od uvodnih prizorov se ravno s pomočjo zvoka zgodi zanimiv moment. Lahko bi rekli, da pride do nekakšnega preboja četrtega — ali pa kar zvočnega — zidu med platnom in gledalcem.

Za kaj gre? Ko se kamera iz zraka spusti nižje v sosesko, zagledamo na terasi dolgolasca, ki začne nažigati električno kitaro. In to tako agresivno, da si je moralo nekaj gledalcev ob meni zamašiti ušesa. Čisto možno, da so zatajili tehniki v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma – ali pa je bil to namen filma. Kmalu se namreč preselimo v stanovanje starejšega gospoda, ki ga je električna kitara prebudila. V ozadju jo še slišimo, a zdaj je glasnost običajna.

Tudi sicer se zdi, da se mladi s pomočjo preglasne glasbe distancirajo od okolice. Če ne z igranjem, pa z na ušesa nabitimi slušalkami. “Pred hčerko me ne dajaj v nič,” reče mož ženi, ko najstnica zapusti jedilnico. Prepira seveda ni slišala, saj je — tako kot mi vsi — poslušala nadležno tehnažo.

Tri do štiri

Žrebanje — naslov se nanaša na družabno igro, ki jo igrajo ženske na dvorišču — ni ravno presežek, je pa s 84 minutami čisto simpatičen in gledljiv film. Na lističu za oceno sem ob odhodu iz dvorane zatrgal štirko. Lahko pa bi tudi trojko.