Zanimivo. Šele štirje dnevi so minili od konca LIFFa — oz. pet od podelitve nagrad, zaključne projekcije Čudnega načina življenja (Extraña forma de vida), še enega primerka Almodóvarjevih gej obsesij) in finalnega žura v Klubu CD —, pa se že zdi, kot da je to bilo pred meseci. Medijski sponzorji so festival že nehali spremljati, mi preostali pa moramo oddelati še nekaj filmov …

O Priscilli — née Wagner, pozneje Beaulieu, poročeni Presley —, novem filmu Sofie Coppola, ne bomo izgubljali besed. Ker kaj več kot spretno narejena, za razliko od Luhrmanovega Elvisa izrazito nespektakelska drama s feministično poanto o sprva naivni in krepostni deklici, pozneje pa sprijaznjeno frustrirani, nezadovoljeni, varani punci in ženi vase zagledanega pop dinozavra, kakršen je bil Elvis, to ni.

Wenders

So pa zato tem bolj zanimivi Popolni dnevi (Perfect Days) Wima Wendersa. Ne ravno epohalen in genialen film — kar bi nostalgični ljubitelji pričakovali od avtorja Alice v mestih in Neba nad Berlinom (če naštejem samo dva svoja favorita) —, filmsko inovativen in skoraj ganljiv pa vsekakor. Japonsko-nemško-japonski koprodukcijski zen. Dejansko. Čisti zen.

Obsesivno skromni, redoljubni Hirajama je literarno in glasbeno nadpovprečno razgledan čistilec javnih stranišč, ki dan za dnem v svojem daihatsuju ob spremljavi Animalsov, Stonesov, Velvet Underground, Patti Smith, Nine Simone, Louja Reeda, Vana Morrisona, Otisa Reddinga … (vse na kasetah) kruza po Tokiu od paviljončka do paviljončka in metikulozno puca školjke, umivalnike in šipe. Ob tem pa srečuje čudne ljudi — bistveno bolj čudne ali vsaj drugačne od njega —, s katerimi se mu niti ne ljubi pogovarjati, ker živi v svojem urejenem svetu po natančno določenem urniku in ne mara nepravilnosti. Skrivnosten, srčen, topel, čeprav mogoče zagrenjen človek s preteklostjo — ki pa se med temi srečanji in njegovimi vizualiziranimi sanjami počasi odstira. Njemu in nam, gledalcem.

Takega Tokia vsekakor nismo videli že od Izgubljeno s prevodom … — khm, Sofie Coppola. Slišali pa smo tudi doslej najboljšo verzijo komada House of the Rising Sun — v japonščini!

Morbidno, a pretresljivo

Za svoj najboljši film LIFFa pa razglašam Interesno območje (Zone of Interest) britanskega režiserja Jonathana Glazerja. Posnet po istoimenskem romanu Martina Amisa (“loosely based on the novel by”). Morbiden, a pretresljiv film o holokavstu. Še tem bolj srhljiv, ker v filmu skoraj ni videti drugega kot konservativno idilične prizore: družinsko srečo, prostočasne dejavnosti in gospodinjska opravila — no, tu in tam kak službeni sestanek —, srečne in zadovoljne ljudi, samozadovoljno hierarhijo gospodarjev in služabnikov, pa seveda lepo pospravljeno hiško z urejenim vrtom s potkami in zelenjavnimi gredicami in rastlinjakom in celo bazenom, v katerega se po toboganu spuščajo otroci.

Keč je seveda v tem, da gre za družino komandanta koncentracijskega taborišča, ki živi svoje udobno malomeščansko življenje v hiši dobesedno nekaj metrov stran od zidu z bodečo žico, ki obdaja lager. Auschwitz.

In pri vsem tem nikogar ne moti — namreč protagonistov, gledalce pa seveda tem bolj —, da se onkraj tistega zidu iz dimnikov kar naprej kadi in da vljudne in resne pogovore zmotijo kovinsko škrtajoči zvoki, tu in tam tudi človeški kriki in kak strel ali rafal. Pritajeno, v ozadju. Zvok je v Interesnem območju bistven. Ni oblikovalec zvoka Johnny Burn kar tako dobil nagrade letos v Cannesu (Prix Vulcain de l’Artiste Technicien). Pa tudi Mica Levi za najboljšo glasbo tudi, zasluženo. Glazer sam pa itak. Grand Prix in FIPRESCI.

Resničnostni šov

Zgodba? Je skorajda ni. Kot da gledamo igran dokumentarec. Kaj dokumentarec, resničnostni šov! Edini zaplet je naslednji: ker komandant (Christian Friedel, s svojo smešno protopunk frizuro) še predobro, preveč učinkovito menedžira Auschwitz, ga premestijo na višji položaj generalnega nadzornika koncentracijskih taborišč (v Berlin), to pa zelo vznemiri njegovo ženo — izjemno Sandro Hüller —, saj postavlja v negotovost mali raj, ki so si ga tam uredili. Družina sicer ostane na posestvu, on pa se tudi kmalu vrne, ker odločevalci ugotovijo, da jim bo pri novih eksterminacijskih projektih bolj koristil v Auschwitzu. Konec dober, vse dobro.

In da ne bo pomote: SS-Obersturmbannführer Rudolf Höss je bil resnična oseba. Od maja 1940 do novembra 1943 je bil komandant KZ Auschwitz, kamor je spadal tudi Auschwitz II, Vernichtungslager Birkenau.

Tam je 16. aprila 1947 tudi sam dočakal svoj konec, potem ko ga je poljsko vojaško sodišče obsodilo za vojne zločine na smrt z obešenjem.

Toliko o tem. (Namreč o filmu.) Naslednjič pa čez kakih petdeset, enainpetdeset tednov.