“Med pandemijo koronavirusne bolezni v Sloveniji in rusko-ukrajinsko vojno je Gradišnik postal eden najbolj glasnih in izpostavljenih pristašev teorij zarot.”

V mojem geslu dejansko tako piše. Od avgusta letos. Avtor pripisa je neidentificiran, sklic opombe pa napotuje na kolumno Mihe Mazzinija. 

Kot “pristaš teorije prevajanja” najprej pripominjam, da bi bilo treba izraz v slovenščini popraviti. V angleščini pomeni “conspiracy theory” namreč “teorijo o zaroti” ali celo “o obstoju zarote” — če je ta res dovolj skrita. Slovenska “teorija zarote” bi morala biti prihranjena za opredelitev teoretskega fundamenta, na katerega se opira zarota, to je takšno ali drugačno “tajno naklepanje, ki ga skujejo zapriseženi udeleženci”.

Teoretiki torej zarote snujejo, praktiki jih izvajajo.
Kaj pa smo mi, ki nas obkladate s tem terminom? Mi samo poskušamo opozarjati, da imajo človeška dejanja in dogajanja ozadje, ki ni nujno na očeh. Ustrezen izraz bi se glasil “razkrivalci zarot” ali “svarilci pred zarotami”.

Marx je imel prav

Izraz “teoretiki zarot” pa se lepo prilega omnipotentnežem, ki v višavah nebuloz o novem družbenem redu snujejo svoje načrte, da jih potem njihovi podrepniki, plačanci, priliznjenci, prevaranci in preverjevalci dejstev vedé ali nevede soizvajajo.

V resnici je dandanašnja zarota nič drugega kot poskus tihe revolucije — poskus neopazno, pod krinko videza postaviti reči na glavo, jih preobrniti. Taka zarota je naglas oglaševana v sintagmah “četrta revolucija” in “novi svetovni red”. Gre za revolucijo, v kateri lahko kapitalski lastniki sredstev nadzora in prisile pridobijo absolutno oblast nad pokornim milijardglavim človeštvom. 

Marx je imel prav: odloča lastništvo produkcijskih sredstev. Današnja e-produkcijska sredstva pa so namenjena proizvajanju slepil in iluzij. Glavno slepilo in iluzija je seveda to, da misliš, da ti Q-Pass daje svobodo, v resnici pa si prav z njim obsojen na suženjsko pokorščino. 

Ta zarota je tako neznanska, tako vseobsežna, da mnogi niti ne vedo, da v njej sodelujejo. Dejanjem, ki sestavljajo njen potek — konzumiranju elektronike, čaščenju znanstvene nezmotljivosti, slepemu zaupanju v načelo skupnega dobrega —, so se, ko so jih zajeli njeni tokovi, pridružili večidel iz nuje ali potrebe, da bi čim bolje preživeli krizo, ki jo povzroča, in so torej zgolj pasivni podporniki.
Tiste, ki so dejavno udeleženi pri izvajanju ukrepov, pa vodijo običajne človeške šibkosti, ki se pokažejo v prelomnih in prevratnih časih: koristolovstvo, častiželjnost, karierizem, politična pristranost, dobičkarstvo, pohlevnost, komotnost, konformizem, klečeplazenje, pohlep, preračunljivost, zamera, maščevalnost, črednost, strah zase in za svoje, otopelost, brezbrižnost in/ali kratko-malo dobra, stara linija najmanjšega odpora.

Prava realnost za zaslonom

Na drugi strani so tisti redki, ki jih spet drugi razlogi — nezaupljivost, svobodoljubje, trma, slabe izkušnje z establišmentom, znanstvena skepsa, humanizem, zdrava pamet in skrb za prihodnost človeštva — silijo, da poskušajo videti skozi zaveso današnje realnosti. 

Ta realnost je namreč zgolj ekran, na katerega lastniki elektronskih sredstev projicirajo elektronske iluzije. Nekoč je bila cenzura to, da si motečim elementom prepovedal objavljanje. Z nastopom množičnih medijev je ta potreba skoraj odpadla, kajti glaski nesoglasja so se sami od sebe izgubljali v oceanskem hrupu “medijskih vsebin”. Zdaj, ko so postali viri elektronski, pa lahko njihov lastnik oboje združuje s pomočjo umetne inteligence, ki skrbi, da vsak dobi na svoj ekran zgolj tisto, kar je njemu všeč.

“Imeli ne bodo drugega kot zaslon — in bodo srečni.”

Prava realnost pa se skriva za tem zaslonom. 

Seveda je mogoče tudi odpreti vrata in se odpraviti na sprehod v gozd, kjer je prave realnosti obilo. A doklej še? V začetku koronskih ukrepov so svet pasjih lastnikov že omejili na okoliš z mejo največ 200 metrov od doma. V Avstraliji ali na Kitajskem ali v Kanadi ali celo v Avstriji pa jo opredeljujejo palisade izolacijskih taborišč. Realnost je mogoče z odlokom izolirati, odrezati od človeka. Za nadzor pa skrbi Q-Pass.

Če se komu posreči s pogledom ali mislijo ali besedo na ono stran, bo deležen oznake, da je “pristaš teorij zarote”.

“Paranoik”

Strokovna medicinska soznačnica izraza “pristaš teorij zarote” se glasi paranoik. Oznaka torej ne upravičuje le demantiranja s strani “preverjevalcev”, ne zgolj cenzuriranja, brisanja neželenih vsebin, ukinjanja blogov ipd., ampak vsebuje realno grožnjo prisilnega zdravljenja oziroma hospitalizacije (saj zdravilo za paranojo ne obstaja). To je razumljivo. Družbena korist bo tukaj prav tako pretehtala nad posameznikovimi svoboščinami, kot je pretehtala leta 2021 pri odločanju o popolni paralizi družbenega, gospodarskega in osebnega življenja.

Petnajst let (vse do samoupokojitve ob dopolnjenem 70. letu) sem se redno ukvarjal z brezplačnim pisnim svetovanjem ljudi v osebni stiski, ponavadi seveda čustveni oz. duševni. Tako sem imel stike tudi s paranoidno usmerjenimi posamezniki. Kadar mi je človek tožil o tem, kaj vse mu/ji počnejo v službi, doma, na ulici, sem praviloma odpisal, da naj se kar potolaži, ker ima prav: reči so res takšne, kot jih opisuje. Pravzaprav so še veliko hujše. Vendar pa zadaj ni zavestnega delovanja sovražnih entitet: reči, kakršne so preganjanja, podtikanja, ovajanja, ustrahovanja, se žal dogajajo kar same od sebe, ker je pač svet neobvladljivo nasproten posameznikovi svobodi tudi brez zavestnega nagajanja in zahrbtnih naklepov.

(Ponavadi so simptomi potem paradoksno popustili, kajti šele ideja o izrecnem preganjanju, usmerjenem prav proti njemu osebno, navdaja paranoičnega človeka z vabljivim občutkom samoveljave: dovolj pomemben je, da se spravljajo nadenj. Spodbij jim to zavest, pa se streznijo.)

Kolebanje med varnostjo in svobodo

Verjamem, da je zgodovina oblikovanja in vrenja človeške družbe nič drugega kot nenehno kolebanje med varnostjo in svobodo. Varnost ima svojo ceno v nesvobodi reda, svoboda v nevarnosti kaosa. Danes kaže, da smo in bomo ljubitelji svobode morda že res redka manjšina. Današnji nesvobodni imajo veliko priložnosti za samozamotavanje, tako da se svoje nesvobode niti ne zavedajo.

A valovanje se ne bo nehalo. Brez realne osebne svobode, kakršno so neglede na nevarnosti okolja uživali v opičjem tropu naši predniki — torej svobode, da se družimo, da se ljubimo, da se skregamo, da imamo koga, ki mu lahko trebimo bolhe in skrbimo zanj, da smuknemo po svoje na drugi konec tabora —, ljudje ne moremo. Če nas prej ne zvakcinirajo v robote, bo val prej ali slej pljusnil spet nazaj. 

Želeti bi si bilo le, da bi te oscilacije med razbrzdanostjo radoživega Ida in brezčutnostjo duhamornega Nadjaza postale sčasoma nižje, bolj umirjene.

Ali sem paranoik? Sem, vendar s pridržkom.

V medicinski literaturi obstaja izraz “upravičljiva preganjavica” (“justifiable paranoia”). Če bi me bila Wikipedija označila kot “upravičenega pristaša teorij zarote”, bi mi bilo to v čast. Tak paranoik sem zagotovo.

Kovidna kleč

V prvi verziji tega spisa sem na tem mestu nadrobno našteval, za kaj vse se je v zadnjih treh letih izkazalo, da se dogaja ali se je zgodilo, čeprav smo bili napovedovalci ali poročevalci označevani kot “teoretiki zarot”. Naštel sem (prosto po Blaylocku) sedemnajst teh fenomenov, od zdaj potrjene trditve, da okuženi asimptomatski cepljenci širijo virus enako kot necepljeni simptomatski okuženi, pa do potrjene prerokbe, da bodo morali okuženi ponekod v internacijska taborišča.

A spričo pomanjkanja prostora mi dovolite, da seznam vržem ven in se osredotočim zgolj na tisto ključno kleč, zaradi katere se je sčasoma po goli interesni nuji sprepredla celotna pandemijska mitologija.

Kleč je bila tale: če bi se dalo že na samem začetku dokazati in izpričati, da je kovid bolezen z izjemno majhno, torej zanemarljivo smrtnostjo, potem ne bi sledila blaznost prisilnih ukrepov, nepreverjenih cepiv, uvajanja fakt-čekerske cenzure itn. Skratka, svet bi se vrtel naprej, kakor se je skoraj do konca leta 2019, in posledično ne bi bilo strahotnih razdejanj na področjih zdravstva, šolstva, sociale, ekonomije, turizma, trgovine, politike. Najbrž tudi ne bi bilo potrebe po poskusih vnovičnega zaganjanja svetovne ekonomije skozi vojno, in enako se najbrž brez uspešne uporabe grožnje z okužbo nihče ne bi drznil poskusiti doseči sorodnih ciljev še z grožnjo svetovne lakote, energijske krize, jedrske bombe in vremenskih sprememb.

Krat 3 ali krat 300?

Profesorja epidemiologije in populacijskega zdravja Johna Ioannidisa poznam že iz leta 2020, ko sem za potrebe svoje skeptične knjige Kronika koker koronika (Založba Pivec, 2020; odlomki na tej, na tej in na tej povezavi) prevedel in povzel njegov spis iz marca 2020 z naslovom Se pripravlja fiasko? Medtem ko se pandemija koronavirusa krepi, se odločamo o njej brez opore zanesljivih podatkov. Profesor, mojster statistike, je uvodoma ugotovil, da so paralizirajoči ukrepi drakonski, obenem pa da nihče ne ve, kakšne bodo njihove dolgoročne posledice.

“Ne vemo, ali je število nezajetih podatkov enako zmnožku zajetih krat 3 ali krat 300. Tri mesece po prvotnem izbruhu večina držav, vključno z ZDA, ni zmožna organizirati množičnega testiranja, in ni je države, ki bi razpolagala s podatki o prevalenci tega virusa znotraj reprezentativnega naključnega vzorca splošne populacije. […] Stopnje umrljivosti, o katerih poročajo — med njimi je uradna 3,4-odstotna stopnja Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) —, zbujajo seveda strah in trepet, obenem pa ne pomenijo nič. Med testiranimi okuženci je namreč nesorazmerno veliko takšnih s poprejšnjimi hudimi simptomi in slabo prognozo.”

Algoritmi za vse poskrbijo

Potem je obdelal edini primer testiranja celotne populacije v popolni izolaciji — namreč vseh potnikov v karanteni na turistični križarki Diamond Princess. “Tam je znašala umrljivost 1%, vendar je šlo v veliki meri za starejšo populacijo, pri tej pa je smrtnost od kovida-19 tako ali tako veliko višja.”

Profesor je izvêdel iz teh podatkov ekstrapolacijo in dobil za celotno ameriško populacijo stopnjo umrljivosti 0,125%. Možna so seveda odstopanja, saj je bil vzorec majhen, a smrtnost 0,05% bi bila že nižja od smrtnosti sezonske gripe, “ukrepi pa enaki streljanju s topovi na vrabca z vasjo in prebivalci v ozadju. […] Če se že odločamo za skok s pečine,” je fatalistično sklenil Ioannidis, “potrebujemo podatke, da nas prepričajo, zakaj bi se to splačalo — in koliko je možnosti, da se ujamemo na kaki varni polici.”

Ugled vrhunskega, brezhibnega in morda najbolj nagrajevanega metaznanstvenika, enega najpomembnejših živečih sploh, je Ioannidisa obranil pred najhujšimi napadi, kakršni doletijo manj ugledna imena. Zadržal je tudi svoje mesto na Stanfordski univerzi, prejel leta 2021 novo odlikovanje in delal naprej. 

A vprašajte se, ali ste sami kje kdaj kaj prebrali o njem? 

Algoritmi skrbijo, da nezaželene vsebine ne pridejo do cilja.
 

Nadaljevanje in konec jutri.