Ljudje so čudni. Mislim, Slovenci. Nekateri se po skoraj osemdesetih letih še vedno čutijo moralno dolžne opominjati, da so domobranci bili domoljubi (kot pove že beseda) in da jih zato ne bi smeli imeti za domače izdajalce (kot tudi pove že beseda).

Čas je za posodobitev pojmov. Domoljubi so dandanes tisti, ki zahtevajo ali vsaj pričakujejo — in so ob uresničitvi cilja ali želje veseli ali celo ponosni —, da iPhoni govorijo slovensko. Domači izdajalci pa so tisti, ki v jezikovnih nastavitvah operacijskega sistema vztrajajo pri angleščini. Ker so tako pač navajeni. Ker da v slovenščini ne bi razumeli telefona in bi jih to begalo.

Uporabniška izkušnja materinščine

Nimam navade, da bi si na telefon nalagal prihajajoče, poskusne beta verzije operacijskega sistema. Nekoliko preveč fanatično se mi namreč zdi, da sem sploh na tekočem, kdaj je na razpolago javno dostopna posodobitev, in da si jo tudi brez odlašanja naložim — kot da bi bilo od tega v resnici ne vem kaj odvisno.

Letos pa me je to zelo zanimalo. Ker nisem mogel dočakati sredine septembra, ko Apple tradicionalno lansira letno posodobitev operacijskega sistema iOS, sem si kot nerazvijalec že sredi julija naložil javno beta verzijo. In to samo zato, da bi čim prej ugotovil, kako moj telefon govori slovensko in kako to vpliva na uporabniško izkušnjo.

Kot profesionalnega in praktičnega uporabnika slovenščine pa me seveda ni zanimala samo uporabniška izkušnja iPhona, ampak tudi same materinščine.

Plakatno domoljubje

Novela Zakona o javni rabi slovenščine, ki jo je Državni zbor — enkrat za spremembo soglasno — potrdil 3. aprila letos, potrjuje domnevo, da je to stvar konsenzualnega, bipartizanskega nacionalnega ponosa. Kot pravi zakonodajalec (Ministrstvo za kulturo), novotarija širi skrb za varovanje jezika tudi v digitalno okolje oz. “v obstoječe in prihodnje uporabniške vmesnike”, konkretno tudi “grafične, glasovne in otipne”.

Pripomnil bi samo še to nekoliko ironično podrobnost, da je bila novela končno sprejeta — po dolgih letih ne preveč spretnih in slišnih prizadevanj ali vsaj negodovanj nekaterih uporabnikov samih — po zaslugi odgovorne osebe iz koalicijske kvote Levice. Torej stranke, ki ji funkcionalno nepismena opozicija očita usodno pomanjkanje politično plakatnega domoljubja in nacionalne zavesti.

In če sem že pri tem, naj še pripomnim, da domobranci niso znali izdelati plakata s slovnično pravilnim sloganom: “Kdor ne sodeluje v protikomunistični borbi …“ — manjka vejica — “… izdaja svoj narod!”.

Tudi slovenščina in slovnica imata svojo karmo.

In pika!

Slovenščina v operacijskih sistemih za Applove naprave (macOS Sequoia 15, iOS 18, iPadOS 18, watchOS 11) je tako rekoč brezhibna. Kot profesionalno deformiran picajzlar redko naletim na slovenska besedila, na katera ne bi imel jezikovnih ali stilnih pripomb. Skoraj nobenih. (Velja tudi za moje lastne tekste.) Zato pravim, da je Applova slovenščina tako rekoč brezhibna. Namreč sterilno brezhibna. Akademsko, slovarsko knjižna. Zastrašujoče vzorna in hiperdosledna. Do zadnje pike.

In to mislim dobesedno: tričrkovne okrajšave dnevov pišejo s piko in vrstilne števnike datumov pišejo s piko. Slovnica ima prednost pred tipografijo in dizajnom. Apple je poskrbel za informacijsko arhitekturo, prevajalec ali prevajalci v slovenščino pa so to malo pokvarili. Kot da je pika na zaslonskih koledarjih bistvena!

Čez osemdeset let

A naj se vrnem k nacionalnemu ponosu.

Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in raziskovalec na Oddelku za zgodovino slovenskega jezika Kozma Ahačič je te dni rekel, da se je slovenščina z Applovo posodobitvijo pridružila velikim, pomembnim, razširjenim jezikom.

No, ja. Ta navidez prelomni korak nekatere dejansko navdušuje, vendar je v resnici majhen. Realističnim uporabnikom pa je žal jasno, da računalniškega slovenjenja ne bo nikoli konec. In da nikoli ne bodo vsi vmesniki v slovenščini. Kaj šele druge digitalne storitve. Vreména kranjščini ne bodo se zjasnile.

Treba pa je tudi upoštevati, da je to poslovenjenje v bistvu politična gesta, za katero mnogim, premnogim sploh ni mar. Recimo mladini. Današnje mlade generacije so za slovenščino očitno že tako desenzibilizirane, da bodo uporabniki iPhonov v Settingsih še naprej kot Language imeli izbrano English. Materinščina ja — seveda malo mešano z vsem ostalim —, ampak na telefonih se s tem arhaično neprilagojenim in neprilagodljivim jezikom nočrjo pustiti motiti.

To so dandanes domači izdajalci. Kdor ne sodeluje v borbi za čistejšo in pravilnejšo slovenščino — vejica! — izdaja svoj narod. Čez osemdeset let bomo pa videli posledice.