Biti demokrat je danes junaško — toda v očeh javnosti je pogosto znak mentalne, še posebej pa moralne zaostalosti, reakcionarnosti. Žal.
Biti demokrat pomeni priznavati legitimnost različnim pogledom na svet in na politična vprašanja. Dà, tudi če so naravnost skregani z zdravo pametjo. Celo če se zdijo neetični ali še posebej takrat.
Zato tokrat nekaj besed v bran demokraciji, ki se je znašla na slabem glasu kot tako imenovani sovražni govor.
V preteklih tednih sem zasledil kritike na račun urednikov na nacionalni televiziji, češ, zakaj poslancu Zmagu Jelinčiču Plemenitemu sploh odmerjajo prostor, ko pa kvasi takšne neumnosti ali celo sovražnosti.
Kaj!? On je poslanec. Premalo se zavedamo »svetosti« tega položaja. On je skupaj z drugimi 89 poslanci del aparata, ki določa, kaj je prav. On je predstavnik približno 20.000 ljudi. Če utišate njega, ste utišali teh 20.000 ljudi.
Demokratično?

Nedemokratična, »znanstvena« proslava

Poslanci odločajo, kaj je v naši državi prav in kaj narobe. Ja, oni in nihče drug. Kdo pa, če ne oni? Če naj odloča Bog, bodo poslanci povedali, kateri Bog. Če naj odloča Znanost, bodo poslanci povedali, katera znanost, kakšna pamet. Kmečka ali akademska. Obe sta legitimni.
In ko sem že pri znanosti, naj rečem besedo ali dve o ponedeljkovi proslavi ob dnevu državnosti.
Na Kongresnem trgu smo povzdigovali znanost. Skoraj na mesto Boga smo jo postavili. Hah, se bo kdo posmehnil, pa ne samo na njegovo mesto! Z znanostjo smo Boga prepričljivo razkrinkali, tako da je znanost ne samo zasedla njegov prestol, temveč je celo nad njim — in pri tem ponosno razkazuje skalpe ne samo enega, pač tisočev bogov.
Ah, ko bi le bilo tako preprosto! Znanstveno mišljenje je samo ena od oblik mišljenja. Tista, ki je zelo primerna za določene cilje. Odlična je kot orodje za nadzorovanje sil narave (in kulture?) in za izkoriščanje teh sil sebi, človeštvu — in drugim čutečim bitjem, bi rekli danes — v prid. Prosto po Baconu.
Znanstveno mišljenje ima svoje mesto, ima pa tudi svoje meje. Medtem ko znanost zagotavlja določeno gotovost in ustvarja do neke mere objektivno in trajno znanje, pa je na drugi strani demokracija negotova in nestalna. Naslanja se na mnenja in sodbe spreminjajočih se ljudi. In tako je prav.

Milijon čikov na dan

Na proslavi smo lahko slišali, da je znanost pogosto spregledana in da namesto nje večkrat vlada vraževerje takšne in drugačne sorte. Da! Ampak to je povsem okej! V družbi ne vlada znanost. Ne določa ona, kaj je dobro in kaj prav. Mi, neumni ljudje določamo, kaj je dobro in kaj prav. Če določena skupina ljudi trdi, da je prav pokaditi sto milijonov čikov na dan, je to povsem legitimno — pa če medicinska stroka temu še tako nasprotuje.
Ali morda bolj realen primer: če določena skupina ljudi trdi, da je prav, če ženska po opravljenem splavu čuti krivdo, s tem v javni forum vnaša svoj pogled na vprašanje oziroma predstavlja preostali družbi del svoje razumnosti. Odrekati tej skupini pravico do širjenja tega pogleda bi bilo nedemokratično.
Tu znanost nima besede. Besedo ima demokracija.
In še: znanost in demokracija nista eno in isto — pa čeprav bi nekateri radi, da bi bilo. Biti danes demokrat pomeni, da se v imenu višjih idealov — idealov sprejemanja različnosti in razumevanja, da obstajajo različne razumnosti — neprestano odpoveduješ gotovosti, kakršno denimo obljublja znanost. Demokrat se odreka dokončnim sodbam o svetu, kljub vsemu pa v demokratično razpravo vnaša svoj pogled na svet.

V demokraciji ni védenja, so samo mnenja

Večkrat imam vtis, da nekateri posamezniki — še posebej s politične levice — postavljajo politične sodbe takole: »Jaz trdim to, vi pa drugače. Vi se očitno motite.«
Povsem smiseln pristop. Ampak to je znanstveni način razpravljanja. V demokraciji pa razpravljamo drugače in sicer takole: »Jaz trdim to, vi pa drugače. Ljudje bodo povedali, kaj je prav.« 
Da! Nenadoma vstopi v diskurz ta čudaški deus ex machina — to ljudstvo, ki meni nič, tebi nič določi rešitev uganke. To je demokracija. Če ljudje (z ustrezno večino) izvolijo nekoga, ki trdi, da si moramo glavo trikrat na dan namazati z jagodno marmelado, potem si jo že moramo. Še več! Vsi si jo moramo, ne samo tisti, ki so volili za tega človeka.
To je ta strašna moč demokracije. Na podoben način je demokracija omogočila odpravo suženjstva. Ljudje so prepoznali, da je stara ureditev neetična — in to so morale upoštevati tudi manjšine, ki jim je bilo suženjstvo povsem sprejemljivo. 
To, kar poslanci določijo o skupnih, družbenih zadevah, je prav. »Da bi le poslušali božji glas,« bodo molili eni. »Da bi le prisluhnili znanosti,« bodo držali fige drugi. Naj kar! Naj molijo in držijo fige — in predvsem naj volijo! Prav ni namreč to, kar menijo »razsvetljeni« posamezniki — karkoli že to pomeni —, ampak to, kar meni 90 takšnih ali drugačnih poslancev.
Kaj pa, če je presek množice razsvetljenih posameznikov in množice poslancev po demokratični definiciji vselej enak množici poslancev? To je demokracija.

Ponižnost demokrata

Bistvena lastnost demokrata je ponižnost. Ponižnost zaradi zavedanja, da je njegova razumnost, torej način razumevanja sveta samo ena izmed mnogih razumnosti.
Za razliko od demokrata pa sodobnega »naprednjaka« — ali bi moral reči antidemokrata? — pogosto odlikuje prevzetnost, ki izvira iz prepričanja, da ve več od drugih in da je njegova razumnost upravičena do ekskluzivnega upoštevanja. »Jaz vem,« trdi progresivec. »Jaz trdim to,« trdi demokrat.
Demokracija je v nekem smislu zelo pesimistična in anksiozna ureditev. Odpoveduje se neki ontološki gotovosti, kako je zdaj s svetom. Pravi: »Naj ljudje povejo, kako je.« Temačnost Sovretovih predsokratikov!
Demokracija ni toliko neka svetleča in obljubljajoča beseda kot recimo »sreča« ali kaj podobnega. Vtis imam, da jo tako »komercialno vabljivo« pogosto dojema zlasti levica. Toda Demokracija mora zveneti bolj temačno. Podobno strašno kot recimo »Bog« ali kaj podobnega. Šele tak zven namreč ustrezno izraža njeno usodnost, njeno (pre)drznost in problematičnost.

Grožnja enoumja

Danes je demokracija ogrožena. Razlogov je več, a naj se dotaknem samo najbolj aktualnega. Socialna omrežja (o tem sem že pisal) vse bolj aktivno cenzurirajo mnenja in uporabnike, ki z upravljalci teh omrežij ne delijo pogleda na svet. Ker zaradi moči in vpliva teh omrežij njihova vloga ustreza poimenovanju »javni forum« — ta pa je eden ključnih momentov demokracije! —, je tovrstno cenzuriranje nož v srce demokracije.
Svet danes potrebuje demokrate. Liberalne, socialne, krščanske, bilokakšne. Da so le demokrati!
Morda pa je nam iz krščanskega okolja lažje biti demokrat, ker smo navajeni, da zagovorniki »znanstvenega« pogleda pogosto kritizirajo ali celo napadajo religiozni pogled na svet.
Na drugi strani pa tako imenovane progresivne sile ne dojamejo, da je njihovo stališče samo ena od možnih vizij sveta — saj jih védnost, na katero je znanost tako ponosna, zapeljuje v mišljenje, da oni »vedo«.
Ne, v demokraciji nihče ne ve. Ve samo večina.