Pomenil sem se še s Tomažem Mastnakom kot piscem najodmevnejših protiglobalističnih kolumen v ljubljanskem Dnevniku in s Srečkom Šorlijem kot organizacijskim genijem. Navrgla sta torej še svoje in kar naenkrat je bil pred nami nov načrt. Res smo triperesna deteljica, se mi zdi, a nevenljiva deteljica. Tokrat je sklenila izpeljati še zadnji poskus aktivacije ponižanih in razžaljenih, s tem da napišemo deklaracijo in poskusimo dobiti za podnjo podpise vodij vseh antikovidskih listin, ki so se prebile na volitve.

Globalist Janša in variante golobistov

Čeprav je bil čas za dejansko koalicijsko povezovanje in združevanje že zamujen, smo upali, da bi deklaracija, ki bi jo podpisale liste, navdala tiho volilno večino z nekaj več optimizma in zagona. Povečana udeležba bi sama po sebi pomenila relativno manjši iztržek za globalista Janšo, pa tudi za razne variante golobistov.

Sam sem se bil v Monsu sestal z Zoranom Stevanovićem, vodjem stranke Resni.ca, ki je medtem postal glavni opozicijski favorit, in se po daljšem pomenku z njim odločil, da mi je fant všeč, da govori po pameti, da se mi zdi njegova drža pristna, da ima državniški nastop in da ga bom torej javno podprl — a na ljubo pričakovanih učinkov sinergije od skupnega podpisovanja sem bil pripravljen to odločitev za en čas odriniti vkraj.

Stevanovićeva Resni.ca s podpisom deklaracije ne bi nič pridobila, kajti dobra stara predvolilna računica, po kateri se omahljivi glasovi zadnji hip selijo od prvotno favoriziranih opcij — če te ostanejo brez možnosti, da bi dosegle volilni prag — k morda manj simpatičnim, a bolj realističnim, in od vseh protikovidarskih list je dotlej (pa tudi doslej) pokazala realne obete samo Resni.ca. Tudi ta bi imela seveda pridobiti še dodatne glasove volivcev, ki naj bi jih spodbudila skupna deklaracija, a zdaj ni šlo zanjo, ampak za tiste, ki bi lahko na ta način dosegli 4-odstotni prag, sicer pa jim je grozil polom.

V tem položaju pa so bile glede na sočasne ankete reci in piši vse!

Bil sem torej voljan zanemariti lastne preference. Enako sem želel, da ostane moja udeležba pri pisanju skrivnost, saj je priimek Gradišnik za nekatere od morebitnih podpisovalcev zdaj menda že kot rdeča cunja za bika.
{embed_info_box}199120{/embed_info_box}

Zadovoljni z izdelkom

Moj prispevek k besedilu se je sicer dotikal predvsem obljube, da bodo poslanci opozicije v primeru, če se izkaže, da v parlamentu ne bodo mogli biti učinkoviti, podelili ljudstvu dodatno legitimnost s tem, da ga bodo javno pozvali k državljanski nepokorščini (to je k pasivnemu odporu). Veliko večino drugega — opis trpljenja naše družbe v zadnjih dveh letih, napoved ponovitve raznih pritiskov in preganjanja v različnih preoblekah ter prikaz edine realne obrambe, ki sestoji iz pridobitve dejanske suverenosti in samoobstojnosti (glejte o tem navedke spodaj) — pa je zložil skupaj Tomaž. Nazadnje je fine popravke in dodatke prispeval še filozof Gorazd Kocijančič.

Z izgotovljenim izdelkom smo bili zadovoljni, pa celo tako zelo zadovoljni, da smo ga poimenovali kar Aprilska deklaracija — v želji in veri, da bo nekoč v svetli prihodnosti imel status ljudskega pomnika, ki je potrebuje ne datuma ne podnaslova. Če bo kdo omenil “aprilsko deklaracijo”, bo to tako, kot če bi spregovoril o “majniški”, ki je dvojno znana.

Za pesniško podkrepitev na zadnji strani deklaracije, ki smo si jo tehnično zamislili na pol preganjeno polo formata A4, smo odbrali nekaj verzov iz Kajuhove Slovenske pesmi:

“Zato, ker nismo trhle bilke, / ki po toči ovené, / ker mi nismo le številke, / smo ljudje!”

In še:

“O, če ljudi bi ne bilo pri nas, / ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz, / tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.”

Ponosen sem bil na tihem, čeprav se že 41 let nisem dotaknil alkohola, celo na oblikovanje odbranih kitic, ki kakor da bi klicalo v spomin Prešernovo Zdravljico.

Preambula

Kar se vsebine tiče, je Preambula ugotavljala, da smo neglede na posamezne obžalovanja vredne žrtve kot narodno in državljansko telo preživeli vse škodljive, zahrbtne in neumne ukrepe kovidarske klike.

“A nikakor ne gre zgolj za preživetje, saj je človekov gon po bivanju in strah pred smrtjo ravno najmočnejše orožje kovidnega režima in vzvod psihološkega manipuliranja. Nujno je, da spet polno, sproščeno in brez strahu zaživimo. […] To je naša dejanska dolžnost do naslednjih rodov, prepuščena ali naložena zgolj nam.”
“Naša prva, najbolj očitna in neposredna naloga je, da pod nobenimi pogoji in v nobenih okoliščinah ne pride do vpeljave splošnega obveznega cepljenja, še sploh pa ne cepljenja otrok in nosečnic, saj je vsak dan več dokazov o številnih strašnih posledicah eksperimentalnih genskih kovidnih terapij.”
“Vendar nam ne sme iti samo za to.”
“Kovidni režim prinaša totalitarno grožnjo našemu osebnemu in družbenemu življenju. Spodkopava temelje normalnega, svobodnega, obzirnega in spoštljivega sobivanja v različnosti. Da bi odpravili njegove ostanke in posledice in preprečili njegovo vrnitev (pod krinko grožnje novih virusov, podnebnih sprememb ali vsiljenih geopolitičnih iger velesil), si moramo kot ljudstvo ponovno izbojevati besedo pri urejanju naših skupnih zadev, se pravi v politiki in v parlamentu.
“Vzpostaviti moramo suverenost ljudstva.”
“Suverenost ljudstva je temelj suverene države, brez katere ne bomo preživeli. Zagotoviti moramo, da bomo ključne odločitve o našem skupnem življenju sprejemali državljani in državljanke Slovenije sami, se pravi suvereno, in se ubranili pred zunanjimi globalističnimi pritiski in diktati — tako da bomo na svoji zemlji svoj gospodar”.
“Da bi bili na svoji zemlji svoj gospodar, jo moramo varovati in z njo gospodariti dobro, spoštljivo in umno. V prihajajoči svetovni krizi, ki se ji najbolj izpostavlja vse bolj nespametna Evropska unija, je življenjskega pomena zagotoviti prehransko samostojnost Slovenije in zaščititi njeno prst, njene vode in gozdove. Glede na dane možnosti si moramo čimbolj prizadevati za energetsko samozadostnost.”
“V parlamentu terja predlaganje, sprejemanje in izvajanje teh ukrepov poslanke in poslance, ki se ne bodo pustili zapeljati, ustrahovati, podkupiti ali preslepiti.”
“A v parlamentu takšnih ni, torej jih je treba izvoliti! To ne bodo spet le novi obrazi, to bo nova politika!”

Zaobljuba

Sledila je posebej naslovljena zaobljuba, s katero naj bi se podpisniki obvezali, da se bodo v parlamentu in zunaj njega borili za uresničevanje temeljnih ciljev, pojasnjenih v utemeljitveni Preambuli.

“Če bodo razmere onemogočale dosego ciljev skozi parlamentarno delovanje, bomo prizadevanja razširili na vso družbo, vse ljudstvo in ves narod. Prvi tak korak bo, da bodo naši poslanke in poslanci ob prvih novih pritiskih pozvali k državljanski nepokorščini.”

“Maske bodo padle, brž ko jih bomo enkrat za vselej odložili.”

“Takrat se bo videlo, kdo je kdo.”

Spodaj je bil še prostor za podpise in žige in embleme. 

Komaj 660 besed

Ali je bila kdaj v Sloveniji napisana deklaracija, ki bi bolj jedrnato in obenem vseobsežno ubesedovala ključne namene in cilje? 

Sestavlja jo vsega 4250 črk! Komaj 660 besed!

Zdela se nam je tako prepričljiva, da sem se že domenil z nekim tiskarjem, da nam jo natisne v veliki nakladi kot letak! (Na srečo sem lahko naročilo še pravi čas storniral.)

V četrtek zvečer ali morda v petek zjutraj je izjava odpotovala k podpisnikom. Tem je bilo rečeno, da se besedilo sprejema ali zavrača kot celota — časa za kaka dopolnila ali spremembe ni. (Od prej smo vedeli, kako se vsaka reč zaplete, če človek dopusti diskusijo. Ta tudi ni bila potrebna glede na to, da se je v resnici sprejemal le “najmanjši skupni imenovalec” in da deklaracija v ničemer ni krnila siceršnjega programa podpisnic.)

A Srečko, ki deluje v tej srenji že leto in dan, je očitno zaslutil zatikanje, tako da si je izgovoril čas za koordiniranje vse do izteka nedelje. In res, medtem ko so se pri Stevanovićevi Resni.ci in pri Šiškovem Zavezništvu Osvobodimo Slovenijo odzvali še isto uro, so se preostali nesojeni podpisniki bodisi potuhnili ali pa se, kot je poročal Srečko, “izmotavali”. Ena od morebitnih podpisnic, ki se je sicer že vnaprej distancirala, se je potem distancirala še enkrat, čeprav je skušala prikazati to tako, kot da smo jo mi distancirali.

Polovica honorarnih udbašev

Tako se mi je na tri različne manifestne načine — s popolno ignoranco, z malevolentnim nerganjem in s projektivno identifikacijo — potrdilo, da se pokojni Jaša Zlobec ni nič motil, ko mi je pred 50 leti med zasedbo Filozofske fakultete povedal, da je od tistih, ki sedijo v akcijskem odboru, “vsaj polovica honorarnih udbašev”.

Resno, če so lokalne oblasti že takrat znale podtikati svoje subverzivne agente v revolucionarne organe, kako da ne bi tega globalne oblasti znale početi dandanes? Tako da po temle ne zaupam nepodpisnicam niti toliko več, kolikor imam za mezinčevim nohtom črnega — pa sem si ga šel predtem zanalašč posebej oščetkat!

Ostala sta torej samo tisti dve kandidatki, ki sta bili že vseskozi voljni podpisati in se vmes tudi nista nič sprenevedali ali premišljali.

Prtljaga na parniku

Najprej smo si rekli, da bomo deklaracijo arhivirali, ker z dvema podpisoma pač ne dosega prvotnega zedinjevalnega namena — potem pa, ko so do nas pripotovale kopije deklaracije, opremljene z žaljivimi komentarji, smo se že skoraj odločili, da jo objavimo v integralni obliki in s podpisoma Zorana Stevanovića in Andreja Šiška. Ker res, zakaj bi pokopali tudi ta dva skupaj z njo?

Glede Šiška še iz časa, ko sem sanjal o koaliciji najmanjšega skupnega imenovalca, poslušam očitke, češ, kako morem podpirati človeka s takim renomejem. Takrat mi je bilo morda lažje, kajti mislil sem zajeti v koalicijo prav vse. Legitimacija ni bila moralno-politična neoporečnost, ampak volja za boj proti Schwabovemu (WEF) globalnemu novemu redu.

Kot nalašč je davi (11. aprila) dnevnik Večer zategnil šrauf še za pol vijaka bolj, ko je poročal o vidnem, a neimenovanem članu Šiškove Varde, ki ga je mariborsko višje sodišče že obsodilo na tri leta in deset mesecev zapora zaradi posilstva hčere. S tem je prekvalificiralo dejanje, ki ga je prvostopenjsko sodišče imelo za “spolno zlorabo slabotne osebe”. Za to mu je bilo prisodilo štirinajst mesecev.

Jasno je, da se s tako prtljago ne da potovati, ne da bil pod njeno težo potonil cel volitveni parnik. Praktična posledica bi bila, da bi ljudje v moralnem ogorčenju volili kogarkoli, samo ne Šiškove liste. Naredila bi se objektivna škoda naši skupni stvari.

Kaj torej storiti?​{embed_info_box}199121{/embed_info_box}

Kaj pa drugi grehi?

Za začetek sem poslal Šišku pozvedbo, ali so se on in njegovi — seveda že prej, ko še ni bilo volilnih ozirov in računov — distancirali od dotičnega posiljevalca in njegovega ravnanja, in v odgovor nemudoma prejel javno izjavo, datirano s “3. velikim travnom” (= majem) 2021, v katerem Šiško v 2. točki pravi, da “posilstvo kogarkoli, s strani kogarkoli, v Slovenski in Štajerski vardi najstrožje obsojajo”, v 8. točki pa, da “za nobenega posiljevalca v vrstah Štajerske in Slovenske varde ni prostora”. Izjava je bila objavljena, a seveda le v času nastanka — pozneje pa so nanjo mediji raje pozabili, ne da bi hkrati nehali pogrevati sodno zgodbo, pa tako kot da gre za siroto, ki jo zgolj njihova vestna skrb vedno znova spet lepo odloži na Šiškov prag. 

Ampak, boste rekli: kaj pa drugi grehi, ki se mu očitajo? Teh se ja ne manjka, ka-li?

Najsi ima Šiško še tako burno preteklost, ta ne more biti razlog za diskvalifikacijo, saj mu ni bila odvzeta volilna pravica, aktivna in pasivna.

Pač pa mu je bila, kakor sem odkril med dopisovanjem, po ovinku odrečena pravica do nastopanja v večini volilnih enot na tokratnih volitvah — ne njemu osebno, ampak njegovi stranki in listi! Zvedel sem, da so slovenske banke v Ljubljani, Mariboru in še ponekod  brez kake pravne utemeljitve in brez poznejše obrazložitve onemogočile več poskusov listi ZOS, da bi odprla volilni račun, s tem pa omogočile lokalnim volilnim komisijam, da na temelju dejstva o neodprtju računa listi ZOS niso dovolile vpisa na svoje volilne sezname. 

Tako je bila zveza ZOS praktično eliminirana z volitev, saj lahko nastopa v komaj treh volilnih enotah!

Znamenje časa?

Ne vem, morda gre za znamenje časa. Tudi razni finančni zasegi po svetu — recimo v Kanadi zasegi prostovoljnih prispevkov za kamionarje ali po zahodnem svetu zasegi ruskega državnega in poslovnega premoženja, pa celo zasebnega premoženja ruskih državljanov — nakazujejo, da prehajamo v novi družbeni red, v katerem bo oblast lahko kaznovala državljane za njihovo moralno-politično neoporečnost oziroma nevzornost med drugim tudi z arbitrarnim odvzemom premoženja. Sploh vse kaže, da bo “univerzalna QR kartica” združila vse funkcije človekovega obstoja, od matičnih podatkov do medikalizacijskih “obveznosti”, od bančnega računa do socialnega statusa, od nakupa vozovnice pa do prehoda meje.
​Vse to skupaj je že samo po sebi izpolnitev sanj vseh diktatorjev po totalnem nadzoru, za nameček pa dokument brez potrdila o obvezni cepljenosti sploh ne bo veljaven. Tako da necepljenemu — ali pa recimo komu, ki je kdaj kaj na glas zarobantil, odtlej pa mora redno uživati pomirjevala — ne bo več mogoče dvigovati denar ipd. 

Takšna bo torej naša “nova normalnost”.

Predlagatelji Deklaracije, pa tudi njene podpisnice, pa si prizadevajo, da se prav ta ne bi uresničila. Pravzaprav je ves naš program boj proti depersonalizaciji človeka.

Kaj sledi iz zgornjega? 

Iz zgornjega sledi, da predlagatelji Deklaracije, če bi na podlagi osebnih sodb ali celo — bog ne daj — politične računice zdaj zamolčali podpis Andreja Šiška oz. njegovo listo, ne bi ravnali nič boljše, kot so ravnale in ravnajo izpostave od ljudstva odtujene, samovoljne in samosilne oblasti.

Listo ZOS moramo potemtakem pohvaliti, ker se je podpisala pod Deklaracijo, in sicer kljub vednosti, da nima pravih možnosti, da bi dosegla obvezni prag štirih odstotkov glasov!

Drugo vprašanje pa je, koliko ljudi bi/bo ZOS namenilo svoj glas. O tem ne moremo odločati drugi. To torej prepuščam tudi jaz njim/vam samim. 

Na srečo imamo antikovidski volilci vsaj še eno listo na voljo — če je zadnji hip kako sodišče ne prepove zaradi, kaj vem, ogrožanja prebivalstva (nekdo mi je že pisal, da ne smem voliti Stevanovića, ker je na protestih “izpostavljal prebivalstvo nevarnosti poškodb”).

Takle je bil torej seznam povabljenih k podpisu:

• Državljansko gibanje Resni.ca (Zoran Stevanovič) … privolilo
• ZOS, Zavezništvo Osvobodimo Slovenijo (Andrej Šiško) … privolilo
• Nestrankarska Ljudska lista gibanja Zdrava družba (Gregor Kos) … zavrnila
• lista Naša prihodnost in Dobra država (Ivan Gale) … zavrnila
• lista Za Ljudstvo Slovenije (Anica Bider) … zavrnila

Volite po srcu in pameti.

Se vidimo po volitvah — če nam zdaj ne predpišejo plašnic.