Pod vzdevkom Officer Obie — kot smo ga nekateri frendi omenjali interno, po sicer resničnem liku iz talking bluesa Alice’s Restaurant Arla Guthrieja — je bil Iztok Aberšek znan insajderjem in naši generaciji kot eden od prvoborcev Studia City oz. Studia Ljubljana, pozneje pa uspešen oglaševalec ter režiser in kreativec. Sprva pri Imeldi 8000 Mojmirja Ocvirka — da, toliko parov čevljev je imela tedanja filipinska first lady —, nazadnje pa kot ustanovitelj svoje agencije Tovarna vizij.

Od A(berška) do Z(appe)

Iztoka sem spoznal na Filofaksu — študiral je angleščino — kot mladega aktivista ali natančneje neke vrste animatorja. V tako imenovanem Klubu K16, torej v nerabljenem in za silo predelanem prostoru v kleti fakultete, sta z Maxom Modicem (1964–2019) vodila kdo ve kakšno uradno dejavnost. To je najbrž služilo nekim mladinskim (ZSMS) aktivnostim, občasno pa tudi precej divjaškim in temu primerno popularnim žurom. Po Iztokovem pričevanju sem jaz tam enkrat kot DJ vrtel plate Franka Zappe. Sam se tega ne spomnim, želim pa si verjeti, da je bilo res. Privatno sem res znal težiti z Zappo.

Pred kratkim sem prijatelja presenetil z nepomembno podrobnostjo izpred skoraj štiridesetih let. Odlika moje sicer luknjaste memorije je, da pa po drugi strani ne pozabljam trivialnosti.

Lloret del mar

Tako se recimo spomnim Aberškove anekdote iz njegovih turističnih let. Po študiju je namreč ustanovil turistično agencijo in se specializiral za maturantske izlete. To je bila avantgarda današnjih maturantskih píjank.

No, Aberšek je takrat vozil mariborske gimnazijce v Lloret del mar in je enkrat razlagal, da je dijak od receptorja hotel nazaj svoj potni list in je najprej vprašal sošolca: “Čuj, kak se reče pasport po angleško?”

Pa še ena trivialnost. Leta 1991 je Iztok stanoval v Savskem naselju. Enkrat je bil pri njem žur, na katerem je bil cel Studio City in kup drugih ljudi. Z mano vred. Mislim, da je bilo ravno med desetdnevno vojno. Gledali smo Twin Peaks. Zraven pa je bil tudi tuji novinar, ki se ni najbolj znašel med nami. Tako da mu je Nela Malečkar ne bodi ga lena razložila: “Aberšek is a communist, but he’s a good people.”

Nemogouche je mogouche

Usoda oglaševalcev je podobna kot usoda novinarjev. Za nas pišoče v bistvu ne drži, da “littera scripta manet” — ker to en dan pride in naslednji dan že gre. Vizualci so nekoliko na boljšem. Vsaj v primeru, če njihova potrošna roba iz nekega upadljivostnega razloga postane epohalna.

Taka je bila Aberškova reklama za Kovinotehno — še v produkcijskem okviru Imelde —, posneta na coast-to-coast road tripu za Studio Ljubljana po Ameriki. (Da, da. Nekoč so obstajali bogati naročniki in sponzorji.) Skratka, mnogi dovolj stari se še spomnijo naključnih Američanov, ki so izgovarjali nosilni slogan za Kovinotehno: “Nemogouche je mogouche!”

Nekateri sicer vemo, da si je to foro izmislil Peter Bratuša — ki je bil zraven kot snemalec —, ampak naj ta reklama za zanamce vendarle ostane Iztokova.

Od Dupleka do Amadeusa

Po dobrih petnajstih letih uspešnega delovanja Tovarne vizij — in stranskih, hedonističnih projektov, recimo poskusa revitalizacije Belvedera, tako imenovane Titove čajnice, Plečnikove depandanse k Vili Bled, kjer je Aberšek leta 1994 začel prirejati rave partije — pa se mu je sredi ničtih let nekaj zalomilo. Iz osebnih razlogov. No, čeprav so svojo vlogo odigrali tudi ekonomski in poslovni. Zgodbo poznam samo iz govoric, ki s podrobnostmi niti niso prodrle do rumenega tiska. Niti ne bi tu o tem razglabljal.

Minili so časi, ko smo se veliko družili. Še sredi 80. in konec 80. smo Aberšek, Bratuša, Ravter in jaz vsaj enkrat na mesec popoldan viseli na biljardu v gostilni Splavar v Dupleku, zvečer pa v Hölblovem Amadeusu praznili buteljke radgonskega traminca s črno nalepko. (Splavar še obstaja, biljardnih miz pa že dolgo več nimajo. Sem Iztoku na čast preveril. Za trenutek me je namreč prijelo, da bi šel tja na en Aberškov memorial. Magari solo.)

Pozneje se je to seveda nehalo. Življenje nas je odpeljalo vsaksebi. Začeli smo se videvati bolj redko. Vsaj z Iztokom. Brez posebnega razloga.

Kot kolumnist

Po tistem krahu se je Iztok čez čas pobral in se (z)našel v Piranu. Vmes sva imela stike le občasno, dokler se mi ni po launchu Fokuspokusa 2015 ponudil za kolumnista — rekoč, da bi se rad novinarsko reaktiviral. Z veseljem! Tako je ne prav redno — kakih 30 v treh letih — pisal imenitne, tudi zelo brane kolumne. Americana, Trump, Hillary, Castro, Kuba, Tito, socializem, toples, oglaševanje, desetdnevna vojna … — to so bile njegove teme. Po Iztokovi zaslugi sem odkril skladbo Radostan dan od EKV in si jo takoj uvrstil na vrh moje top lestvice YU rocka.

Da ne pozabim: s piranskim prijateljem, igralcem Valterjem Draganom — in z Borisom Cavazzo —, je Aberšek posnel dokumentarni film o Piranu. Piran Underground. O tem mi je razlagal in mi nazadnje poslal tudi grobo zmontirano verzijo. Kakšna je bila pozneje distribucijska usoda tega filma, ne vem.

Kar zadeva pisanje, je bil Iztok naporen avtor, ki se je težko sprijaznil z uredniškimi posegi v tekste. Sem ga pa rad objavljal. Žal mi je bilo, ko se mu sčasoma ni več ljubilo. Pisal je tako, da sem v tekstih nezmotljivo prepoznaval osebo, kot sem jo nekoč davno poznal: otroško prostodušnega in nikoli postaranega alternativnega upornika, ki je preziral mainstream — čeprav je v njem do nekega trenutka udobno živel —, pa do v usodo vdanega, ne brez razloga užaljenega in nad svetom razočaranega, tipično postsocialističnega boomerja.

Obit

Naj zaključim tako, kot tradicionalno zaključujejo te prve in zadnje besede o preminulem človeku v britanskem tisku: “Iztoka Aberška sta preživela sin Neo Mark Aberšek, rojen leta 2003 v zakonu z Andrejo Medvedič, in (pol)sestra Zora A. Jurič.” Pogreb bo v četrtek, 22. avgusta, ob 14. uri na Žalah v Ljubljani.

Vedno manj nas je.