Ste tudi vi med tistimi, ki se bojijo za usodo modrosti? Če ste, potem je ta zapis kot nalašč za vas! Pa ne zato, ker bi bil tako zelo moder, ampak ker ni nič drugega kot objokovanje izgubljene avtoritete narekovajev.
Ti so še do nedavnega predstavljali privilegirano mesto duhovitih in globokih uvidov v neko stvar. Običajno v življenje.
Če se lotite branja zdaj, dobite na koncu brezplačen paket avtorsko nezavarovanih citatov. Angleških!
Zapis bi lahko naslovil tudi Odziv na citatomanijo — vsekakor pa bi ga kot družba “potrebovali” že davno prej, če bi želeli bi preprečiti razrast modrovalne samopašnosti. Ker ja, lahko bi rekli, da našo dobo opredeljuje hiperinflacija modrovanja. Prišlo je tako daleč, da je slehernik uzurpiral modrovanje. Še posebej na družbenih omrežij kot Facebook in Instagram.

Primer modrostnega citata

Citatna modrost — ta koncept sem si ravnokar izmislil in upam, da vam je okej — naj bi bila kratka izjava, ki na duhovit ali vsaj zanimiv način razkriva neko globljo resnico o življenju in svetu. Pogosto z rabo alegorije ali kake druge retorične figure.
Primer citatne modrosti, ki sem si ga pravkar izmislil: “Življenje je kot morje: modro in zeleno hkrati.”
Haha, ne, imate prav! To ni dobro niti za najbolj zanič citat. Uporabno je kvečjemu kot neuporaben predlog za logotip konservativne podeželske stranke.
Ampak poanta je v tem, da lahko napišete praktično karkoli — če je le kratko in dozdevno udarno —, pa vam bodo narekovaji držali štango pri uničevanju integritete pisane besede.
Format objav na Instagramu, pa tudi na Facebooku je tak, da spodbuja uporabnike k objavljanju kratkih pripisov k fotografijam. Treba pa je seveda ločiti duhovit pripis od pripisa, ki se predstavlja kot citat in kot neke vrste modrost.
Če  pod sliko nekega glasbila avtor recimo zapiše: “Muzika naj bo!” — potem je to nekaj drugega, kot če pod njo zapiše: “Glasba je za človeka to, kar je za rožo sonce.”
Oziroma ne! Mora biti po angleško: “As music for a man, as sun for a flower.” (Slovnična pravilnost ni važna. Sploh nič ni važno!) Duhovitost, ki ni v narekovajih in ki hoče biti samo duhovita — ne pa tudi modra —, moramo soditi z mnogo milejšimi vatli.

Kič, anarhija in obup

V čem je sploh problem? Zakaj sem sploh sprožil to neizzvano vojno?
Zato, ker nevarnost kiča ne ogroža samo vizualno-estetskega početja, temveč grozi tudi drugim področjem življenja — recimo duhovnosti. Torej področju, ki je močno povezano z vprašanji globokih resnic o življenju in svetu.
Poleg nevarnosti modrostnega kiča pa preti tudi nevarnost duhovno-intelektualne egalitarnosti, ki vsem ljudem priznava enako stopnjo modrosti.
To ni res! Nekateri so bolj modri, drugi pa manj. Boste rekli: “Ja, kdo pa določa, kdo je bolj moder in kdo manj?” Hja, ljudje pač. Skupaj s tradicijo, ki podeljuje takšne ali drugačne modrostne nazive akademikom, doktorjem, škofom, pisateljem in tako dalje.
Ampak tega svojega plemenitega razsodniškega poslanstva ljudstvo ne more uresničevati, dokler nad njim izvajamo kulturni pritisk, ki pravi, da smo v smislu spoznanja vsi enaki. Nismo! Ta anarhija modrovanja je hudič!
Pa še to: Modrostni citat je po definiciji intenziven način komunikacije. Predpostavlja pomensko nabitost do kraja in še čez. Je po definiciji vsaj nekoliko evforičen, senzacionalen, odrešilen, vseobsegajoč. Vse je na ful. In ko imamo vsepovsod toliko odrešenja in toliko spoznanja, je kot da bi nekako že vnaprej obupali nad vsako možnostjo odrešitve in spoznanja.
Obup, pač.

Pod širokosrčnostjo en velik nič

Fora je v tem, da se pod širokosrčnostjo pri interpretiranju, ki jo trenutno stanje na področju modrovanja od nas pričakuje, skriva nekaj tako neartikuliranega, tako prvinsko kaotičnega, da nas v smislu kakovosti življenja in posameznikove notranje duhovne konsistentnosti — je še kdo ob omembi konsistentnega posameznika pomislil na g. Omana, Bog mu daj večni mir in pokoj? — vse siromaši.
V tej širokosrčnosti se skriva nek barbarski, sebičnostni moment, moment anomije. Moment brezvladja, ki bi ga lahko — če že — opisali s sledečo krilatico: “Hja, vse je po svoje res.”
Seveda je. Ampak seveda ni!
Tudi Žižek je govoril o tem. Govoril je o svoji sumničavosti do modrovanja, saj da je interpretacija tako arbitrarna, da izniči vsako vrednost besede. Ista oseba, ki se bo strinjala s citatom “živi zase”, se bo čez par sekund z lajkom podpisala še pod citat “živi za druge”.
Kaj zdaj? Zase ali za druge? Hja, oboje po malem. Bo rekla.

Let’s make one thing clear ...

Modrostni citat je zato spričo nedavnih trendov oropan vsakršne avtoritete. Zaradi vas, dragi ljudje — še posebej mladi in še posebej ženske — ker ga brezsramno zlorabljate za svoje nečimrne interese.
Naj bo jasno: postavljanje lastnih misli v citatno obliko — torej v obliko, ki napeljuje, da gre za “modrost” — je legitimno, a drzno početje, ki se mora vedno opravičevati, ker ima publika pravico, da avtorja obtoži nečimrnosti, če izjava ni bogvekaj. Da. Trenutno stanje je tudi rezultat odsotnosti strahu pred sodbo.
V glavnem, tema tega zapisa se mi zdi tako zanimiva, da se v nekem smislu počutim kot začetnik duhovne revolucije, nekakšnega novega vala moraliziranja. Ampak najbrž ne bo nič.
No, za konec še obljubljeni dodatek:

Brezplačni citati

Kot bonus dodajam še par improviziranih citatov, ki jih lahko prosto uporabite. Vsi so v angleškem jeziku. Sicer nič ne pomenijo, ampak saj ni važno. Važno, da je po angleško. Nekateri citati vključujejo celo srednje težke besede, kar je samo še dodaten plus.
“Life is a prey in itself. Insufficient for as long as it lasts.”
“No one can tell you what to be. Be loving and entertainment.”
“Be strong, for people will not judge you for your weakness.”
“She was a woman of character. Never misjudge yourself.”
“Be authentic, be you, no matter what. Others are already alive.”
“Art is when you love yourself and when you try your best at heart.”
Ne se smejat. To je vse uporabno.