V svetu, polnem vojn, naravnih nesreč in sprememb se bolj kot kdajkoli počutimo nemočne, nezaščitene, ranljive. To je svet, prepoznaven po zaslugi grozljivih podob, ki zelo hitro obkrožijo svet. Četudi nismo fizično v Gazi ali Ukrajini ali v očesu rušilnega orkana, je svet krut in nas navdaja s skrbjo.

To nas opozarja, da so življenja ranljiva. Pa vendar si domišljamo, da jih zmoremo nadzorovati.

Večji del tega se je preselil v digitalno okolje. Ta svet je za generacije tako imenovanih “digitalnih domorodcev” domač. Oni so se v tak svet obljubljenih priložnosti rodili. Soustvarjamo pa ga vsi.

Ko se nekaj zalomi

Imeti svoj digitalni prostor je dandanes nujnost, če želiš kakovostno bivati. Bivati nasploh, digitalno ali ne. Ta prehod, kot mu radi rečemo, nas je vse napravil digitalno pismene — a tudi digitalno odvisne.

To odvisnost prepoznamo, ko se nekaj zalomi. Če nam ne deluje elektronska pošta ali če “bog ne daj” ne dela internet. Takrat smo “mrtvi”. Ne moremo do svojih digitalnih jazov, profilov na družbenih omrežjih. Ne moremo do svojih finančnih jazov. Ne moremo do zdravstvenih jazov, kjer so shranjeni podatki, kaj in kdaj nas je bolelo.

Naši podatki v digitalnem okolju nas umeščajo v segmente uporabnikov. Na vsakem koraku puščamo sledi. Vse več je teh sledi. Vse bolj se odpovedujemo zasebnosti in v zameno za učinkovitejšo komunikacijo razkrivamo svoja življenja.

Točno to

Ena od nedavnih raziskav med mladimi je pokazala, da jih niti malo ne moti, da dobivajo personalizirane oglase. Ne moti jih, da dobivajo oglase in ponudbe, ki zadovoljujejo naše morebitne potrebe. Ne moti jih, da dobijo točno tisto, kar jim “manjka”. Zelo dobro se zavedajo, da so pustili sledi, ki so se sestavile tako, da so lahek plen.

Ob vseh naših aktivnostih na spletu se nočemo ukvarjati še z varnostjo. Nočemo se ukvarjati s puščanjem sledi in z uporabo oz. zlorabo osebnih podatkov.

Na lastni koži

To je res naporno. Digitalni svet nas hitro posrka. Z odprtimi rokami sprejemamo priložnosti, ki nam jih na osnovi sledi, ki jih puščamo, internet ponuja kot za nas najboljše, hiperpersonalizirane storitve. Ranljivi smo, ker smo se naivno odpovedali zasebnosti.

Včeraj, ko v na Univerzi v Mariboru nismo imeli dostopa do IT storitev, smo vse to izkusili na lastni koži. Tega smo se sicer še najbolj oklenili med korono. Digitalni svet nam omogoča, da na lažji način opravljamo mnoge poklice. Šolstvo je očiten primer. Vse pogosteje pa zdravje urejamo po spletu. Pa tudi nakupujemo in zabavamo se preko spleta. Odtod ta ranljivost.