Pred nami je prva domača knjižna refleksija krize ob korona virusu. Vsestranski intelektualec, pisatelj, prevajalec in publicist Branko Gradišnik se v svoji biografsko-esejistični knjigi Kronika koker koronika s temeljitim premislekom in poglobljeno loteva socialnih, psihosocialnih, zdravstvenih in ekonomskih vidikov korona krize.
V zapisih, ki so nastajali od 26. februarja do 6. maja, je dnevniško sledil kovidu-19. Pri tem so mu pomagali tudi mnogi prijatelji in korespondentje.
Prvi del knjige je predvsem manična, a tudi humorna upodobitev univerzalne ujetosti zdravstva, medijev, gospodarstva, oblasti in ljudstva v pandemijo. S poglavjem Kaj zmore pes (14. aprila) pa se avtor začne prebijati iz kovidskega obroča na svobodo, kjer je mogoče dihati brez zunanjega in notranjega nagobčnika. Poslej ga ne iztiri nobena reč več. Niti rezultat obeh testov pri dr. Miroslavu Petrovcu ne. Pogruntal je bil svoj recept za telo in za dušo.
Gradišnikova Kronika koker koronika je izšla pri Založbi Pivec, trenutno samo v elektronski obliki. Dostopna je tudi na e-Emki, Biblosu in Kobu ter v Apple Book Storu.

Branko Gradišnik: Kronika koker koronika

Nikoli še nisem pisal takšne knjige. Pa s tem ne preigravam heraklitovskega izreka, da dvakrat ne moreš stopiti v isto knjigo. Današnja pandemija po obsegu, silini, učinkih, posledicah, pojavnosti presega vse, čemur sem bil kdaj priča. (Res pa je, da so me vse vojne zgrešile.) Pandemija ni okupirala zgolj naših teles, ampak tudi naše misli. Spričo nje spregledujemo vse drugo, kar se morda kje zgodi. Domneve, hipoteze, poskusi, raziskave in podatki o njej, vse takšno nas zaposluje do te mere, da drugega za nas sploh ni — kje so migranti, kje vojne, kje sosedje? Prav pred nedavnim se je zemlja na isti dan dvakrat silno stresla, enkrat na Kreti, drugič na Portoriku, malo prej pa v Zagrebu — ampak ali je kje kdo, ki bi vedel kaj več o tem? Stroški? Materialna škoda? Človeške žrtve? Če kaj ni povezano s kovidom-19, potem tega ni.
Tako razburkanega oceana ne bi bil nikdar prejadral, če ne bi bilo pomoči mojih zvestih dopisovalcev, ki so se vsak po svoje menili z mano, razpravljali o mojih tezah, poročali o svojih otepanjih z epidemijo, mi pošiljali linke na neštete vesti, razprave, podatke, intervjuje po vsem svetu. Kakor je kronika nastajala, sem jo tudi razpošiljal na njihove e-naslove, in tisti, ki pod bremenom novih in novih variacij in ažuracij niso otopeli, so se vse do konca odzivali na misli, trditve, hipoteze in vprašanja v njej. Bilo jih je, teh pomočnikov, menda toliko, da se vsem sploh ne morem poimensko zahvaliti. A naj omenim z vso hvaležnostjo vsaj tiste, ki s svojimi prispevki nastopajo v knjigi ali pa so mi pri pisanju kako drugače pomagali. To so same prijateljice in prijatelji — po abecednem redu — Ira Aurin, Matjaž Čampa, Milena Gleščič, Gregor Krmelj, Alenka Marter, dr. David Neubauer, Okapi, dr. Tanja Petkovič, dr. Miroslav Petrovec, Lado Planko, dr. Tomaž Pogačnik, Samo Rugelj, dr. Tina Sentočnik, Marko Snoj, dr. Katica Bajuk Studen, dr. Sonja Ukmar, dr. Matjaž Zwitter. (Tituliranje z dr. sem uporabil zgolj pri ljudeh medicinske stroke.) Nekateri so poslali kako kratko, pa potrebno pripombo ali popravke, z nekaterimi sem se spuščal v poglobljene razprave; dragoceni so mi bili vsi, kajti kar je zanimivo strokovnjaku, je lahko laiku predolgočasno. Tako me je na primer Alenka Marter, ki ni ne mikrobiologinja ne literarna kritikinja, je pa zelo bistre pameti, opozorila, kje vse preskušam sam rob potrpežljivosti, ki jo zmore laično branje. In še bi lahko našteval.
Med naštetimi ni svojcev, pa tudi ne osebe, ki jo imam za svojo »zunanjo Vest« in želi prav zavoljo te svoje vloge ostati neprepoznavna. Prav ta oseba ima ključne zasluge ne le za to, da sem vztrajal tudi takrat, ko mi je bilo težko, ampak tudi za pripovedno linijo, ki je po njenem spodbujanju postala podobna skakalnici: dol, dol, dol v kovidsko močvaro, tik pred pogreznjenjem pa polička (ki jo je priskrbel vrli doktor etimologije Marko Snoj v obliki skromne želje) za odskok in let v ciljno ravnino. V kakem boljšem svetu, kjer bi bilo mogoče tiskati knjige pogovorov in korespondenc, bi imela zdaj z Vestjo objavljeno že celo serijo s skupnim naslovom Simpozij. 
Med pomembnimi dopisovalci moram posebej omeniti še računalničarja in naravoslovca Okapija (ki prav tako noče biti »razkrinkan« po imenu, saj svoj psevdonim s pridom uporablja že leta in leta). Okapijeva koncizna analiza dinamike okužbe s kovidom-19 v Sloveniji je — enako kot še druge njegove analize — objavljena in datirana na forumu Slo-tech. 
Humanistično plat gledanja na bolezen je zastopal v največji meri Lado Planko, glasbenik, kulturalist in bibliotekar, poslovno treznost pa je dodajal ekonomist in farmacevt dr. Samo Rugelj, moj siceršnji založnik in urednik. Želel sem si, da bi knjiga izšla pod okriljem njegove založbe UMco, in dolgo je tudi kazalo, da bo tako, a potem ko sem se trmasto branil njegovih stvarnih in dobronamernih predlogov za krajšave (predvsem je menil, da knjigi utegnejo škoditi moji ekskurzi v lirizem), sva se dogovorila, da se obrnem na svojega drugega založnika, kjer zame skrbita gospa Milena Pivec, šefinja mariborske Založbe Pivec, in njen urednik Nino Flisar. To je navsezadnje tudi programsko najboljša rešitev, kajti pri Samotu izhajajo predvsem moje terapevtske knjige — Sreča, Sreča za 2, Iskanje izgubljenega zdravja, Iskanje srečnega razmerja, medtem ko pri Založbi Pivec izhajajo v seriji moji potopisi (Julij avgusta je že izšel, Ljubezenske prigode popotnega pasjega zdravnika na Korziki in Mi mlajši logarji v ZDA pa sta pred izidom). In Kronika koker koronika je kot »kažipot« — meni v času pisanja, bralstvu v času branja — vendarle bliže potopisu kot učbeniku. Hvala tudi vama, Milena in Nino, za prijaznost, trud in naglico, s katero sta vskočila.
Med predstavniki in predstavnicami zdravniške stroke naj se najprej spomnim na dr. Matjaža Zwitterja, onkologa in deontologa, avtorja prve slovenske knjige o evtanaziji. Povzdignil je mojo pisarijo na raven morebitne širše uporabnosti, ko je začel z mano razpravljati o strategiji ukrepanja proti epidemiji. Kajti strategijo je treba najprej domisliti, ubesediti, besede pa potem razsejati. 
Velik je tudi prispevek dr. Tanje Petkovič, specialistke za družinsko medicino podpredsednice sindikata zdravnikov družinske medicine Praktik.um in predsednice Sekcije domskih zdravnikov Slovenije, ki mi je dovolila objavo poročila iz horjulskega DSO, kjer je vodila fizično in mentalno izčrpavajočo operacijo zamejevanja okužbe. To je, kolikor vem, edino neposredno poročilo s fronte, ki je vse predolgo bila obravnavana kot zaledje.
Pediatrični nevrolog David Neubauer je dejanski iznajditelj »moje« sedanje in, prepričan sem, dokončne variante varovalne diete; kdo ve, kaj bi bilo danes z mano, če ne bi bil poslušal njegovih sijajnih namigov. 
Zadnji (a zgolj datumsko) se je v knjigo izmed doktorjev vključil še dr. Miroslav Petrovec, ljubeznivi vodja široke akcije prostovoljnega naključnega testiranja konec aprila, pri katerem sem se lahko končno tudi stestiral. 
Sprotno zapisovanje je trajalo od 26. februarja, v knjižno obliko pa sem začel zapise organizirati okrog 10. aprila, in to je potem trajalo do 6. maja.
Zajemal sem bil predvsem iz osebnega dnevnika, kjer pa je gradivo (tudi tuje!) vsevprek nametano, skicirano, prekopirano iz raznih virov, brez popravkov, brez odpravljanja zatipkank ipd.
Začetna poglavja so nastajala z namenom kolikor toliko ažurne objave v tisku. Kronološko razvrščena ilustrirajo kaotični tek mojih misli in dejanj v zvezi s problemom, kakor se je razvijal in spreminjal z zavidljivo hitrostjo, ki je že spominjala na mutiranje virusov. Datirani pa so nekateri vpisi le približno, saj je bil med rojstvom kake misli ali ideje in končno obliko, v katero je prerasla in bila vključena v tematsko poglavje, ki je šlo v tisk, praviloma nekaj dni razmika. Po nekaj objavah (mislim, da že pri Ne ustavljajte planeta) sem to metodo opustil — kdo bo bral samo Gradišnika? Po marcu tako nisem nič več objavljal, edinole besedilo Navadni plešec in Novi svetovni red sem še napisal v začetku maja za objavo v posebni številki Mladine. 
Glede naslova: prve časopisne objave so imele podnaslov Iz kronike starega koronaša, in obdržal bi ga, če se ne bi bal očitka o »zavajajoči deklaraciji«. 
Trudil sem se med urejanjem knjige, da ne bi dopisoval diahrono, se pravi, z vednostjo za nazaj. Še sploh pa ne za naprej.
A človek je seveda zmotljiv tudi po tem, da si magari nevede prizadeva zbujati vtis nezmotljivosti. Upam vsekakor, da mi je v knjigi, kakršna je, ostalo še dovolj zmotnih hipotez in ugibanj. Za pomlad 2020 je gotovo ključno prav to, da nas kovid-19 preseneča vsak dan znova. Kaj bo pisalo o njem jutri, ko se bo celotno besedilo že stavilo, ne vem in ne želim vedeti, enako kot me ne zanima datum moje smrti: ta naj bo še naprej prijetno negotov, pa čeprav neprijetno gotov.
V Ljubljani, 6. maja 2020