Pred nami je prva domača knjižna refleksija krize ob korona virusu. Vsestranski intelektualec, pisatelj, prevajalec in publicist Branko Gradišnik se v svoji biografsko-esejistični knjigi Kronika koker koronika s temeljitim premislekom in poglobljeno loteva socialnih, psihosocialnih, zdravstvenih in ekonomskih vidikov korona krize. Danes tretji in zadnji del oz. odlomek.
Gradišnikova Kronika koker koronika je izšla pri Založbi Pivec, trenutno samo v elektronski obliki. Dostopna je tudi na e-Emki, Biblosu in Kobu ter v Apple Book Storu.

8. aprila

Bolj zanimiv od popisovanja novih nočnih simptomčkov, iz katerih se ne bo nič izcimilo, ker so bodisi namišljeni ali pa posledica separacijske tesnobe ob odhodu Bernarde v službo, je naslednji pripetljaj z Ano.
Najprej: že leta si sami kuhamo, a zdaj, v zadnjem mesecu, smo kuharijo obogatili še z redno peko kruha. Mojstrica za to je naša hči.
Prišla je dopoldne zelo razburjena k meni v kabinet in mi povedala, da jo je mama hudo prizadela, prav na jok da ji gre. (Malo pozneje so ji tudi stopile solze v oči.)

»Ko sem ji povedala, da ne nameravam speči kruha iz droži, ki jih hranim v frižiderju, mi je rekla, da naj jih v tem primeru dam ven, saj zasedajo prostor. Ko pa sem rekla, da to pa ne, ker bi bilo to kruto ravnanje, je rekla, da jih bo v tem primeru pa ona dala ven.«    

Malo sva se pomenila in kmalu se je razkrila sijajna in skoraj neverjetna zgodba. Njen nehotni spočetnik sem bil jaz, potem ko sem pred dnevi ob nabavi kvasa (mokrega, saj suhega ni bilo) povedal, kar mi je ob tem rojilo po glavi:

»Kako čudno je življenje teh kvasovk! Nekdo jih kdo ve kako vzgoji in potem že tudi zapakira, da živijo v temi na trgovski polici kdove koliko časa, potem pa jih kdo drug kupi, odvije, zamesi v testo, da vzhajati — in ravno ko mislijo, da so v nebesih, se znajdejo v peklu krušne pečice!«

Te moje misli so seveda posledica raznih sanj in tuhtanj v zvezi z virusi, temi popotnimi paraziti, pri katerih je življenjski načrt povsem razviden: srečati koga (celico), s komer bi bilo mogoče imeti seks (združiti genski material v novo srečno kombinacijo) in s tem zagotoviti udobno življenje sebi in potomstvu. Carl Sagan, slavni pisatelj, astrofizik in kozmolog (1934—1996) v svoji knjigi Shadows of Forgotten Ancestors (napisani skupaj z ženo Ann Druyant) takole lepo popisuje postopek:

»Mikrob vdre v večji organizem, se ogne njegovim obrambam in kradoma vmeša svojo nukleinsko kislino v nukleinsko kislino gostitelja. V celici obstaja kompleksen aparat, ki miruje v stanju pripravljenosti, njegov namen pa je branje in replikacija predobstoječih sekvenc A, C, G in T. A ta aparat ne zna razlikovati med tujo in domačo kislino. Je kot tiskalnik za tiskanje priročnikov, ki ne ve, kaj tiska, in bo torej natisnil karkoli, brž ko kdo pritisne na gumb. Parazitski virus torej pritisne na gumb, celični encimi prejmejo na ta način nova navodila, ven pa se usujejo horde nanovo natisnjenih zajedavcev, ki jih že srbi, kam bi se lahko spet ugnezdili. … Mogoče se je seks nasploh začel kot infekcija, ki so jo okuževalske in okuževane celice pozneje ustalile.«

Teorije o nastanku virusov — recimo o tem, da so pravzaprav regresirane oblike nekdanjih organizmov — so sicer tako zapletene, hipotetične in antagonistične med sabo, da se v to ne nameravam spuščati. Lahko pa navedem še en argument v obrambo virusov, namreč ta, da so imeli ključno vlogo pri nastanku človeka (in mnogoceličarjev nasploh).

Reprodukcija

Odnedavna vemo, da je pri diferenciaciji mnogoceličnih tkiv in organov ter pri spolni reprodukciji (združevanju jajčeca in semenčice) ključna vloga genov, ki jih posojajo virusi. Tako skupaj zlite celice najdemo v metazojskih membranah, recimo tistih, ki preprečujejo vdor skozi placento ter skozi opno, ki ločuje možgane od drugih delov telesa. Identificirani sta dve virusni komponenti. Prva se imenuje sincitin, druga pa ima kratično ime EFF1. Slednja pomaga tvoriti kožo pri milimetrskih glisticah iz družine ogorčic (Caenorhabditis elegans) s povrhnjico iz (kompletnega nabora) beljakovin FF. Dokazano je že, da beljakovina EFF1 poveže celico s celico pri virusnih okužbah. Dejstvo, da so vse znane molekule, ki delujejo pri celični fuziji, virusnega porekla, nakazuje, da so (bile) bistvenega pomena v medceličnih komunikacijskih sistemih, ki so omogočili mnogoceličnost. Brez zmožnosti za celično zlitje (fuzijo) bi se kolonije sicer še vedno lahko ustvarjale, vendar ne bi bil mogoč nastanek niti kake spužve. (Povzel prosto po geslu Multicellular organism na Wikipedii.)
Brez pomoči virusov bi ne bilo mnogoceličarjev, ki imajo kompetitivno prednost pred (sicer prevladujočimi) enoceličnimi življenjskimi oblikami v tem, da se brez težave večajo in da živijo dolgo — neglede na odmiranje posameznih njihovih celic. Znotraj organizma pa se lahko celice tudi diferencirajo (recimo v organe, po funkciji itn.). No, da je prednost lahko zgolj navidezna (ta pridržek, izražen v »zgolj«, velja le, če na reč gledamo s stališča naših življenjskih interesov), se vidi tudi v zdajšnji epidemiji, ki je posledica antipatije med virusom in človeško celico ubijalko (citokinom).

Kozmična solidarnost

Kakorkoli, iskanje življenjskega razumevanja za zgolj pogojno živa bitjeca, me je nagnilo, da sem začel razmišljati in govoriti o kvasovkah, odtod pa je bil le še korak do Aninega sklepa, da droži ne bo prepustila takšni peklenski usodi v testu, prav tako pa jih ni bila voljna vreči na kompostišče ipd.
Kaj so droži oziroma kaj je drožje? Sam sem mislil, da so pač razne kvasovke, pa ni povsem res. Takole popisuje droži, ki si iz ne vem kakšnega razloga niso prislužile gesla v Wikipediji, Arnesovo spletišče Dober kot kruh:

»Droži so kompleksna združba drobnoživk, ki nas obdajajo. V raziskavi kislega testa so odkrili, da je v drožeh prevladujočih 105 različnih vrst mlečnokislinskih bakterij in 75 različnih vrst kvasovk, ki nastanejo z mlečnokislinsko fermentacijo zmesi moke in vode ter primernim vzdrževanjem. Prave droži imajo sladek mlečen vonj, ki spominja na kefir ali jogurt. Največ kvasovk in bakterij je naravno prisotnih na ovojnici žita pred mletjem in se ohranijo v polnozrnati moki.«

Ljubitelji domačega kruha nimajo težav z gojenjem droži: ko kupijo moko, je drožje že notri, in treba je le še dodajati vodo, da se razživi in razmnoži. Takšnale vzreja za potrebo peke traja nekako dva tedna. In tudi Anino drožje je bilo že dva tedna v hladilniku in je lepo naraslo v lončku.
Anina dilema je koreninila v njeni kozmični solidarnosti.
Ko sem doumel, za kaj gre, sem skočil po izvod Roke vode kamna in ji začel na glas brati iz tega svojega romana. Gre za diskusijo, ki poteka med junakom Franetom in njegovim prijateljem Radotom (v življenju sva bila udeleženca jaz in Lado Hribar).
Rado z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo obudi v olistavanje (za mrtvo razglašeno) drevo, petmetrski oreh.
(Ana je začela pozorno poslušati, kakor sem tudi pričakoval.)
Frane meni, da gre pri Radovem boju za orehovo življenje za izraz krize srednjih let, češ da si je štiridesetletni »Rado, namesto da bi se po mladeniško zaljubil, izbral bolj elegantno, čeprav tudi bolj simbolično pot, ko je iztrgal smrti svoje drevo«.
A Rado ga zavrne, češ da je z orehom ravnal, kot edino »lahko ravna eno ogljikovo bitje z drugim ogljikovim bitjem« …

»Pri tem ne gre samo za kozmično solidarnost — dejansko smo členi kozmičnega kemičnega procesa. Mi vsi smo samo sončna energija, začasno uskladiščena sončna energija. Samo da smo v različnih fazah, to je vse. Sončni žarek posije na zemljo in zadene list, pravzaprav klorofilno zrno v tem listu, bodisi orehovem, bodisi pšeničnem. Preseka zvezo med delci ogljika in kisika, ki so združeni v ogljikovem dioksidu. Osvobojeni ogljik se združi z vodo, ki jo srkajo orehove koreninice, in nastane škrob. Ta škrob se pretopi v topljivi sladkor in se po dolgem potovanju končno nabere v zrnu spet kot škrob. Tu je konec rastlinske zgodbe. Ta škrob ljudje poberejo, zmeljejo, zamesijo, okvasijo, spečejo v kruh. V tem kruhu je še vedno tisti sončni žarek. In jemo ga — kruh se spreminja v naše meso in kri, kakor je vedel že Jezus. In ogljikovi atomi v nas se želijo spet združiti s kisikom, od katerega so bili tako dolgo ločeni. Kri razpeljuje kisik po vsem telesu, in sončni žarek, ta mali sončni žarek, ki se je tako dolgo odpovedoval svojemu poslanstvu, ujet v kemizme, se končno spet osvobaja v energijo: greje nas, giblje nas, in v tem trenutku se pretvarja v tole mojo misel …«

Frane mu seže v besedo z vprašanjem, kaj lahko Rado potem sploh jé.

»A ne razumeš? — samo sončni žarek si podajamo …« se zasmeje Rado. »Kakšne oblike zadobi to podajanje, je prav vseeno. Tako da, jasno, lahko jem, saj ravno s tem ne prekinjam sončnega ciklusa. In jem orehovo potico, kaj pa? Ampak če pa vidim oreh, ki ne more več do [blagodejnih učinkov] sončnega žarka, ga bom pa vedno poskusil ozeleniti!«

Živo in polživo

S tem berilom sem Ani, kakor sem se tudi nadejal, odprl oči za materiji usojeno solidarnost med vsem, kar je živo in polživo, torej med vsemi ogljikovimi bitijci, kar jih povezuje to medsebojno podajanje sončne energije, ki je obenem paradoksno izraženo v neusmiljenem žretju in nasilju med njimi. A če gledamo nase kot na pretvorbe sončnih žarkov, smo zgolj še delci v dihotomičnih razmerjih: narazen in skupaj, drug v drugem ali vsaksebi, en sam neznanski multiorganizem vsega organiziranega Živega.
V nadaljnji debati sem ji poskusil odpreti pogled tudi na to, da mikroorganizmi nimajo ne zavesti ne čutov ne čutil v našem smislu besede in da torej ne trpijo, so pa tudi kolektivno neskončni in neuničljivi v svoji zmožnosti preobražanja. Kar ne pomeni, da ne spoštujem čuta kozmične solidarnosti, ki ga premore mlada študentka 4. letnika na ljubljanski Fakulteti za socialno delo.
Vlaga pod očmi se je posušila, mlada študentka je postala zamišljena, vendar se je povsem zvedrila, in potem je rekla sama od sebe, naj ji pošljem v branje, če bom kaj pisal o tem. Rada bi poslala Juretu, fantu, ki ga je menda že dokaj zaskrbelo, kar mu je prejšnji večer pripovedovala o svoji dilemi zaradi kvasovk.
Zvečer je zadišalo po kruhu, bil je sijajen: spekla ga je zgolj iz moke in vode. No, pa droži so naredile seveda svoje.