Levica je Slovenijo polepila s plakati z napisom “VARNOST”. Dobra! Češ, varnosti ne damo. Ker varnost je v resnici naša, ne “njihova” Stvar. Varnost kot relativna stabilnost in predvidljivost življenjskega okolja (ekonomsko, tehnološko). Varnost kot predvidljivost, ki jo (pre)prosti trg in njemu podrejena neoliberalna zakonodaja po definiciji spodkopavata. Ker stremi k čim večjemu pretoku kapitala. V nekem smislu k čim večji spremenljivosti življenjskega sveta.

Ekonomski liberalci to spremenljivost razumejo kot odprtost za tehnološki napredek in bogastvo. A pri tem spregledujejo, da je ena od pomembnih dobrin oz. “bogastev” tudi stabilnost — torej relativna nespremenljivost.

Temeljno človeško

Gre za stabilnost, ki omogoča nekaj izrazito tradicionalnega, organskega in temeljno človeškega. Omogoča razvijanje lokalnih vezi. Spletanje trdnih vezi s tem ali onim sosedom, bližnjim obrtnikom, sočlovekom. Da lahko načeloma pričakuješ, da jih ne bo odnesel ta ali oni ekonomski val ali konkurent na trgu.

Gre za predvidljivost, ki omogoča dolgoročno razmišljanje in zavezo, obljubo, zvestobo. Osebno zavezanost konkretni osebi. Ki bo še dolgo tu. Ker je odvisna od mene. Gre za stabilnost, ki upočasnjuje čas in zgošča prostor. To, kar je zdaj, bo načeloma še lep čas. In to, kar je tu, zlepa ne bo tam. Spremenljivost in vsesplošna mobilnost kot nasprotnika pomembne človeške dobrine. Stalnosti, trajnosti, trdnosti. Še več! Konkretnosti. Aktualnosti. Dejanskosti.

Ta Levičina “varnost” je Lukov “žlahtni konservatizem”.

Varnost ancien režima

To je v nekem smislu varnost ancien režima. Časa, v katerem je oblast ohranjala ekonomsko razsežnost družbe razmeroma stabilno. (Nekateri bi rekli revno.) Bodisi s podeljevanjem privilegijev — torej ekskluzivnih pravic za delovanje na tem ali onem področju —, ali skozi delovanje cehov, ki so spodbujali “tovariško”, “bratsko” solidarnost, poštenost in zaupanje, nezavajanje.

Ko je Evropa zapuščala staro pravdo, se vse bolj vtapljala v moderno filozofijo in z njo povezane kapitalistične prakse, je to stabilnost — ki so jo privilegiji vzdrževali od zgoraj, cehi pa od spodaj — temeljito pretresel mehanizem “konkurence”. Konkurenca spremeni ekonomsko stvarnost (ki je tako ali tako povezana z vsem ostalim) v prizorišče neprestanega boja, tekme.

Vse postane skrajno tesnobno in borbeno in nestabilno. Pek v sosednji ulici ni več pek v sosednji ulici, ampak je bojeviti pek v sosednji ulici. Ker nenehno bije boj s pekovskim konkurentom, ki s svojo ekonomsko močjo in cenejšimi žemljicami v sosednjem mestu izziva mir, “eksistencialno varnost” in harmonijo našega peka, s tem pa tudi same vaške skupnosti.

Močni pek iz sosednjega mesta je postal močan na račun razgradnje tradicionalne ekonomije skrbi in solidarnosti ter konceptov skupnega lastninjenja, značilnih za predkapitalistične lokalne skupnosti. Še nedavno skupno zemljo si je namreč v skladu z novimi zakoni o lastninjenju ter ob pomoči vse bolj agilne tehnologije (transporta) lahko prilastil, sad zemlje pa odtegnil ustom kmeta in ga raje pretvoril v abstraktni dobiček — s prodajo nekam drugam. Nekam daleč. (Kot skrajni primer teh za lokalno “varnost” destruktivnih kapitalističnih dinamik se ponuja Velika krompirjeva lakota na Irskem.)

Varnost in sodelovalnost namesto vsesplošne tekmovalnosti in boja. Levica je ena redkih političnih sil, ki razume — vsaj deloma —, da vseprisotna (kapitalistična) tekmovalnost ni in ne more biti ultimativni družbeni zakon. Ena redkih sil, ki sluti, da je nekaj globoko narobe.

Cinizem?

Toda kolikor so plakati očitno duhoviti in izzivalni, so vsaj malo tudi cinični. Ko poskušajo apropriirati pojem “varnosti” s sicer legitimnim in boleče spregledanim poudarkom na stabilnosti življenjskega okolja, s tem tudi ošvrknejo desničarsko sklicevanje na varnost v kontekstu strahu pred “nekulturo” kulturno tujih migrantov, češ, to je “drugorazredna tema”. To se lepo pokaže v sopostavitvi plakatov, ki sem ju ujel na Tržaški.

Dobro, migracije. To je sicer čisto drugo področje, boste rekli. A ne povsem. Če plakati Levice smiselno povzdigujejo varnost kot temeljno, eksistencialno, bivanjsko in ekonomsko vrednoto, jo s tem razumejo zgolj v povezavi z materialnimi okoliščinami. (No, lahko bi rekli, da tista anti-atlanticistična zvezda vključuje tudi razsežnosti vojaške varnosti in jo potihem vključuje v svojo pomensko konotacijo, češ, mi nismo za tretjo svetovno vojno, ampak za mir.)

Pekova hči in mlinarjev sin

Ti plakati spregledajo, če že ne očitno smešijo kulturno razsežnost pojma “varnosti”. Tudi stabilnost kulturnega/pojmovnega okolja je namreč povezana z občutkom “varnosti” in domačnosti. Če karikiram: tako kot je blagodejno, da pek ve, da lahko računa na mlinarja — da ga ne bo že jutri povozil nek večji mlinar od drugod —, je tudi blagodejno, da pekova hči in mlinarjev sin posedujeta isto neizrečeno (kulturno) vednost, ki ju vodi v njuni igri približevanja in odtegovanja. V obeh primerih gre za to, da sta del istega sveta. Da ni vse tako nepredvidljivo. Da je vse zaznamovano z neko domačnostjo in temeljno zaupljivostjo.

Očitno je, da je intenca Levice poudariti, da je vprašanje varnosti danes v prvi vrsti ekonomsko, torej materialno pogojeno vprašanje, in da je popularno oz. populistično “strašenje z varnostjo” samo cinični manever realpolitične desnice.

S tem se ne strinjam. Zavest o kulturnih razlikah je treba znati prevesti v zrele politične odločitve, ki bodo upoštevale neka osnovna sociološka in kulturološka opažanja o tem, da je človek kulturno pogojeno bitje in da opozarjanje na kulturne razlike ni znak rasizma. Gre za osnove družboslovne omike.

Bodi za druge

Na podobno vižo bi lahko kritiko argumentirali tudi s hiperliberalnimi postulati, na katerih se utemeljuje Levica in ki narekujejo, da je vsak to, kar si sam “izmisli”, da je.

Tudi v tem kontekstu je varnost kot domačnost, predvidljivost, skupnostnost nekako zapostavljena. Tako kot kot mehanizem konkurence deluje na pogon osebnega interesa homo economicusa — torej interesa posameznika zase —, ki človeka trga iz organskega dojemanja človeka nasploh, vpetega v skrb za konkretno družino, vas, skupnost in kraj … —, tudi poveličevanje osebnostnega (spolnega) samoizumljanja deluje na pogon interesa zase. Kot da koga zanima, kdo si! Kot da koga zanima, kdo si sam zase. “Nebinarni Nemo” zaradi mene. Bodi za druge. Bit za je prej kot bit z, bi rekel Levinas. Ali Trček. Lahko zdaj na vlaku kakšno rečeta, Luka.

Sklep

Avtorjem plakata — ali kar avtorju, saj je očitno, da je to Meščevo maslo — je treba na vsak način čestitati za domiselno javno intervencijo. Za večplastno provokacijo. Si kar predstavljam, kako je Luka Slavoju zaupal genialno idejo in kako sta bila oba navdušena. Varnost kot domačnost. Kot zagotavljanje možnosti za stabilno, razmeroma predvidljivo življenje, posledično pa tudi možnosti za vedro družbeno življenje. “Varnost” kot varnost neke konkretne življenjske izkušnje, konkretne družine, vasi, skupnosti, naroda (?). Kot varnost konkretnega namesto nekega splošnega abstraktnega (liberalno-ekonomsko-tehnološkega) izboljševanja. Odtod pa ni več daleč do kritike ideološko rigidnih kozmopolitskih političnih agend, značilnih tako za progresivce kot tudi za ekonomske liberalce.

Še nekaj korakov, pa bomo skozi kritiko nenehnega spreminjanja sveta, naperjenega proti desno-liberalnim status-quojevcem, prišli do blagovestnega socialnega nauka Cerkve. Še nekaj korakov, pa bo tabornik Luka prestopil k skavtom — od tam pa k ministrantom. Jaz bom pa orglal, evo.