Malo statistike ne škodi. Statistika zna biti super.

V tem letu sem na Fokuspokusu objavil 195 tekstov ali — na dve decimalki — 0,54 teksta na dan. Tako rekoč pol teksta vsak dan. Ali natančneje: povprečno enega na vsakih 44 ur in 48 minut. Količinsko to nanese krepko čez milijon znakov ali po starem 500 do 600 tipkanih.

Resnici na ljubo je bilo 66 od teh 195 tekstov prvotno objavljenih na spletnih ali tiskanih straneh našega ljubega Večera, na Fokuspokusu pa dan ali par dni pozneje “samo” ponatisnjenih. Razen teh 66 ekskluzivnih zase pa je Večer — v obratni smeri — na svojih spletnih straneh objavil 21 mojih ekskluzivnih s Fokuspokusa.

Glede na to hiperprodukcijo se je težko odločim za the best of. Ponavadi sem z napisanim zadovoljen, vedno pa ne. Sem samokritičen, nisem pa sentimentalen. Vesel sem, če mi rata, ne gledam pa na to emocionalno. Jaz sem tovarna tekstov. No, manufaktura. Prsti me bolijo in v skriptoriju ni nikoli dovolj toplo, če parafraziram Ime rože. Nimam svojih najljubših tekstov. Tudi najboljših ne znam stresti iz rokava. 

Tako da ta izbor vzemite z rezervo. Bilo bi preveč komplicirano — in še bi bil vprašljiv učinek —, če bi izbiral tiste, ki se nanašajo na za družbo ali eno ali drugo javnost najpomembnejše, najnepozabnejše in najusodnejše dogodke ali fenomene. Bi to potem še sploh bil moj izbor? Ali zadošča kriterij, da se tekst dopade meni, čeprav je tema pač irelevantna? Ali obratno? Tega vam ne bom še enkrat vsiljeval. To vam itak delam že sproti.

Anyway, tukaj je devet od teh 195 letošnjih tekstov. Aja, izbiral sem samo med tistimi 129, ki sem jih namensko napisal za Fokuspokus. Daljši odlomki iz posameznih tekstov se bodo znašli na družbenih omrežjih.

1. (12. 1.): Nesrečna figura Jožeta Pučnika: Kakor na zemlji, tako v nebesih.

Da je desnica pod taktirko SDS oktroirala, celo uzurpirala Pučnikov lik in delo, ni nerazumljivo. A ne za to kriviti pokojnika.

2. (28. 1.): Brigita Pavlič (1962–2023): Prvotni red v časovno-prostorskem kontinuumu.

Zakaj je bila tako posebna in pomembna? Ne vem. Ne morem reči več kot to, da je bila zame posebna in pomembna v pravem trenutku.

3. (8. 2.): Prešernova proslava: Tresla se je gora, rodila se je Sapramiška.

V čem je razlika med Svetlano in samorehabilitiranimi odlikovanci? Razen da ima stara vešča več zaslug in stila, ni razlike.

4. (23. 2.): Oj, Triglav, moj dom: Neue slowenische Fun ali Krst pri Planici 2023.

Laibachova instantna pop klasika z duom Silence, Severo Gjurin in Tomijem Megličem. Genialna apoteoza današnjega slovenstva.

5. (19. 5.): Hej, tovariši, pod orožje vsi: SDS od zmage do zmage do končnega poraza …

Edini način, da se Janša še kdaj zavihti na oblast, je državljanska vojna. (Če v njej zmaga.) Zakaj bi sicer o njej govoričil?

6. (14. 8.): Dan solidarnosti za telebane: Greste danes v mladinske delovne brigade?

14. 8. je lahko vsakdo izmed vas — je v bistvu rekla vlada — socialistični udarnik. Vsi ste lahko solidarnostni junaki dela.

7. (21. 9.): There’s no such thing as a free lunch (razen če ga skuha Ana Roš Golobu).

Še nihče, ki mu je politik kdaj čestital za uspeh, se mu ni oddolžil z zagotavljanjem politične privrženosti. Do predvčerajšnjim.

8. (28. 10.): Otvoritev Roga: Alterscena proti altersceni in tamponska cona robokapsov.

Konfliktno, kaotično, kakofonično žegnanje palače je bilo prepolno ironičnih nians. To vidiš samo na urbanih političnih frontah.

9. (9. 12.): RTV so se lotili na napačne načine in na napačnih koncih.

Uprava in Svet imata natanko toliko pojma o televiziji in financah kot kdorkoli, ki ne zna uporabljati ne daljinca ne Excela.