Nove obraze v politiki imamo radi, ker smo starih naveličani in ker so nas razočarali. Ta vnaprejšnja zaupljivost je naivna, vendar ustvarja zanimivo dinamiko v slovenskem političnem prostoru. Novih obrazov namreč tudi mnogi ne marajo in se jim ne pustijo prepričati. In to je značilno za oba politična pola. O tem priča primer Anžeta Logarja.
Mešan blagoslov
Logar ni fenomenalna politična osebnost, je pa fenomen. Vsaj v tem smislu, da mu je s svojima solidno neuspešnima kandidaturama (župansko 2018 in predsedniško 2022) uspelo pretvoriti sloves luzerja v imidž novega, četudi še nerealiziranega obraza na desnici.
Da je Logar zrasel v vrtcu SDS, je zanj mešan blagoslov. Po eni strani ne bi to nikoli bil, če ne bi potrpežljivo čakal v Janševi senci. Po drugi pa ga ravno zato zdaj mnogi ne jemljejo resno.
Za nove obraze je značilno, da jih en del volilcev sprejme z enako naklonjenostjo, kot jih drugi del prezirljivo v nič devlje. Nekateri v njih vidijo odrešenika, drugi pa v njih vidijo podaljšek starih sil, ki so za ohranitev statusa quo izumili nekoga novega.
Nekaj je na tem drugem pomisleku. Novi obrazi niso nikoli brand new. Je pa presenetljivo, kako podobne so zdaj reakcije na levem polu do Logarjevih ambicij reakcijam na desnem polu, ko so na oblast prihajali Cerar, Šarec in Golob. Res pa je, da se je na levici iz znanih razlogov izvalilo več novih obrazov.
Čudna nejevera
Skratka, ne razumem te vsesplošne averzije levičarjev do novokomponiranega samostojnega politika in neodvisnega poslanca in do njegove stranke v ustanavljanju. Vsi, ki se čutijo dolžne kaj pripomniti na ta račun, bi Janeza Janšo namreč utopili v žlici vode. A kakor hitro je ta zadnja, zdaj že predpotopna stalnica slovenskega desničarstva po več kot tridesetih letih dobila neke vrste alternativo — če že ne direktnega izzivalca ali nadomestila in naslednika —, so se nanj spravili z vso municijo, ki jo sicer hranijo za SDS.
Ta nejevera se mi načeloma zdi čudna. Tega si ne znam razložiti drugače, kot da pol Slovenije z antijanšisti na čelu v resnici privoščljivo kliče Janši še na mnoga leta. Kot da se podzavestno zaveda, da se približno dvema milijonoma lenih rok levice ni treba bati za prihodnost, dokler bo na desnici glavni Janša.
Ponarodela škodoželjnost
Škodoželjnost do SDS je ponarodela, je pa tudi ponarejena. Desne dominante ne prenašamo, vendar od nje pričakujemo, da bo blizu oblasti kot preglasna, neprijetna, nekonstruktivna, disruptivna, destabilizirajoča opozicija. Da bo politični prostor pomirjujoče prepoznaven in da se bo levica imela s kom ali s čim negativistično primerjati.
Nikomur ni v interesu, da bi se desnica normalizirala, deradikalizirala, razstrupila. Da ne bi več bila politični bavbav. SDS sama hoče biti takšna, ker si s tem nabira politične točke ali vsaj ohranja svoj hvala bogu nikoli scela realiziran potencial. Po drugi strani pa levica rabi takšno SDS zato, da ne bi izpadla nekonsistentna in dezorientirana.
Zato Logarju nihče na levi ne verjame, da mu je končno le uspelo ubiti svojega političnega očeta. Večina domneva, da je njun že dolgo tleči, ob Logarjevem izstopu iz stranke pa še eskalirani konflikt dogovorjen in zaigran. Da gre za slepilni manever, s katerim si zdaj navidezna nasprotnika, po naslednjih volitvah pa spet zaveznika obetata skupaj preseči procent glasov, ki bi jih dosegla SDS sama, brez Platforme kao sodelovanja.
Resentimenti
Če bo do tega res prišlo, sam v tem ne bom videl nobenega problema. Sklepanje interesnih zavezništev v politiki ni nič nenavadnega, niti se mi ne zdi obsojanja vredno. Politiko razumem kot oportunizem v dobesednem smislu — kot iskanje in izkoriščanje priložnosti. To od akterjev zahteva neko ne vsem všečno in ne vedno razumljivo taktiko, ki zna biti v nasprotju s preteklimi izjavami, ravnanji, dejanji, razmerji, pa tudi z naklonjenostmi in nasprotovanji.
Zato ne vem, zakaj bi to posebej zameril Logarju. Še tem manj pa Janši. Do slednjega gojim dovolj pomembnejših — in ekskluzivnejših — resentimentov, da bi mu zameril malenkosti kot to, da v primeru zmage na volitvah na lepem ne bo imel nič več proti Logarju.
Novo in drugačno ali staro in isto?
Slovenski politični prostor se je znašel v začaranem krogu nezaupanja in nezaupljivosti. Prevladujoča dinamika niha med naivnostjo — da ne rečem lahkovernostjo — in apriorističnim zavračanjem novega in drugačnega. Optimizem v nas nam prišepetava, da vendarle dajmo novim obrazom priložnost, pesmizem pa, da bodo zgolj perpetuirali staro in isto. Zato si ne delajmo utvar, da se bo kmalu karkoli zares spremenilo.
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 20. oktobra 2024, pod naslovom Nefenomenalen fenomen Anžeta Logarja. Verzija na Fokuspokusu je editirana.