Borutu Pahorju čestitam za imenitno, tako rekoč “sijajno” — če uporabim njegov trademark pridevnik — knjigo. Pa tudi založbi Beletrina. Zmaga je začetek je avtorsko in knjigotrženjsko najbolj napumpana in najtežje pričakovana edicija, kar jih je zadnje čase ali morda ever sploh izšlo v okviru domačega založniškega pogona.

Zasluženo. Ali vsaj ne nezasluženo.

Pahorjeva Zmaga je namreč zanimiva in berljiva, mestoma poučna in razsvetljujoča knjiga — čeprav je intelektualno in politično konfesionalna in samopomočniška plaža. Če preciziram: zanimiva in berljiva je ravno zato, ker je odlično napisana intelektualno in politično konfesionalna in samopomočniška plaža.

Meni je to všeč. Znam ceniti dobro napisan tekst. Ne da bi se mi bilo treba zato strinjati z avtorjem. 

“O, moj kritik!”

Ko sem v ponedeljek zvečer v Klubu CD na Beletrinini predstavitvi potrpežljivo stal v vrsti fanov — za njegovim indirektnim konkurentom, najprej izgorelim, potem pa reborn Bagolo —, da bi se mi predsednik podpisal v izvod knjige, sem razmišljal, kaj naj mu rečem. A ko sem prišel do njega, mi je Pahor sam dal iztočnico: “O, moj kritik!”

Čez vikend prebravši knjigo sem odvrnil, da tokrat ne bo kaj kritizirati in da mu skratka čestitam. In da je zelo pismen, sem mu še pohofiral.

Nisem bil čisto iskren. No, pismen je vsekakor. Prav talentiran. Veliko bolj, kot bi sklepal po večini njegovih pogosto nakladaških in patetičnih predsedniških govorov.

Pri pisanju pa je bil Pahor na intimnejšem terenu. Ni mu bilo treba biti (eksplicitno) državotvoren. Zato si je veliko upal. Veliko več. Še preveč. Njegovi ekskurzi v nizke in visoke stile, žanre in vsebine so osupljivi in segajo v ekstreme tako v eno kot v drugo smer. Nekateri so se mu posrečili, nekateri ne. Nekateri so naravnost genialni, nekateri pa neumni, naivni in neprebavljivi.

Ampersand afnanja

Zmaga je začetek ima nekoliko zavajajoč podnaslov: Priročnik za politične & druge začetnike. (Odkod ta ampersand? Zakaj ne “in”? Avtor se očitno rad afna. Založba pa tudi. Vsaj pri tistih avtorjih, ki se radi afnajo.)

A to nič ne dé. Knjiga je ravno toliko priročnik, kot je tudi avtobiografija. (Kar je v bistvu vsaka knjiga. Oboje.) In ravno toliko kot avtobiografija je tudi osebno in mnenjsko pričevanje o človeških in javnih truizmih, ki so bili (ali bi vsaj morali biti) vsem jasni. Dokler se ni pojavil Pahor in to kakor da prvi neženirano napisal.

Temu se lahko reče izvirnost.

Prav toliko kot osebno in mnenjsko pričevanje pa je Zmaga tudi self-help knjiga. Ker če je pisanje pomagalo Pahorju — do duhovne spokojnosti in zadoščenja —, bo pomagalo tudi nam. S to pripombo, seveda, da je vse veliko bolj enostavno, če si Borut Pahor.

Big Brother

Ko je Pahor pred tristo bogaboječe skoncentriranimi poslušalci citiral Steva Jobsa, sem ob pogledu na kar dve projicirani naslovnici knjige levo in desno od odra pomislil: kot v tisti reklami za Applov Macintosh bi zdaj morala priteči atletinja v rdečih telovadkah in beli švic majci in na begu pred specialci zalučati macolo v podobo Velikega Pahorja; screen bi eksplodiral, od nenadnega vdora realnosti šokirano občinstvo pa bi obsedelo z odprtimi usti in se spraševalo, kako je mogoče, da urok navdušenja nad (bivšim) predsednikom traja že več kot deset let.

Ampak take asociativne neumnosti gredo po glavi takim, kot sem jaz. Tisti bolj kvadratni pa sedijo na odru in se pustijo občudujoče ogovarjati Bernardi Žarn.

Blade Runner

Borut Pahor seveda ni Big Brother, res pa na naslovnici knjige zgleda kot Princ Teme. Mrakobna osvetlitev subjekta na črni podlagi in hladno modrikast šajn na portretirančevi desni strani obraza še tem bolj poudarjata sporočilno neprimernost fotografije. Kot da v nas strmi nek replikant.

Predvsem pa je pomensko zgrešen Pahorjev srepi, železno prazni pogled. To je svetlobna leta stran od prijazne in priljudne intence te knjige. Pahorjeve oči me spominjajo na oči Rutgerja Hauerja v Blade Runnerju (ki ga je režiral isti režiser kot zgoraj omenjeno reklamo): “I’ve seen things you people wouldn’t believe. […] And all those moments will be lost in time, like tears in the rain.”

Menda ja ni to to, kar je hotel Pahor z naslovnico povedati?

Control freak

No, na nazadnje objavljenem portretu zunanjega fotografa, podpisanega na zavihku zadnje platnice, si je bil Pahor očitno bolj všeč kot na predvidenem, že posnetem, a neobjavljenem portretu v kolofonu podpisane Beletrinine hišne fotografinje. Do tega škratnega razkoraka je prišlo, ker je avtor — ta nečimrni, dizajnersko nevešči control freak — in to v zadnjem momentu, ko samo še ovitek ni bil natisnjen — urgiral za zamenjavo svoje podobe.

Prepričljivejše ilustracije Pahorjeve narcisoidnosti od tega zagotovo ni. Toda tako kot ponavadi je tudi to minilo brez posledic. Kot bo šel mimo neposrečen, da ne rečem zanič naslov knjige. (Je pa seveda boljši od Drnovškovih naslovov Moja resnica in Misli o življenju in zavedanju ali naslova Clintonove avtobiografije My Life.)

To vedo in vidijo samo picajzlarji kot jaz, nasplošno pa to ne bo vplivalo na prodajo in recepcijo knjige. Ker Borutu Pahorju nekako vse rata. Tudi če nekaj naredi narobe. V politiki, v življenju, pri pisanju.

Do nezavesti samovšečno

In v tem je ravno razorožujoči šarm te knjige: tako kot se Pahor strašno rad hvali s svojimi uspehi — kot skoraj vsi (četudi manj uspešni) —, je tudi velemojster prostodušnega, da ne rečem iskrenega priznavanja svojih napak. Tako kot mu ni nerodno, da se do nezavesti samovšečno postavlja s svojimi vrlinami, mu tudi ni nerodno kazati nesposobnosti, nerodnosti in pomanjkljivosti.

Karkoli že Zmaga je začetek žanrsko je, Borut Pahor je napisal knjigo o sebi. Zato seveda marsikomu ne bo všeč. Ker mu ni (bil) všeč Pahor kot politik ali ker se z njim glede tega ali onega ne strinja. Toda v vsakem primeru je to knjiga, ki jo je avtor napisal iskreno in odkritosrčno, pa čeprav samovšečno. Napisal jo je avtor, ki ves čas obenem kritično in evforično opazuje ne samo sebe — pa čeprav se rad postavlja v prvi plan —, ampak opazuje tudi svet okrog sebe.

Jaz mu tega ne zamerim. Človeka, ki je že več kot pol življenja v prvem planu in ki o tem napiše knjigo, lahko samo cenim. Čeprav se mu vsak stavek ni posrečil, je pod črto to občudovanja vreden dosežek. Ne, Pahorja ni treba pokroviteljsko trepljati po ramenu. Raje snamem klobuk pred njim in pripomnim, da je s knjigo v nekem prej spregledanem oziru dosegel več kot kadarkoli v svoji karieri. Ker je osmislil to, česar prej pogosto nismo razumeli.