V zadnjih nekaj letih, ko bi res morali resno pljuniti v roke in začeti spreminjati navade in način življenja novim okoliščinam, je zeleni prehod postal oguljena fraza, ki jo slišimo na vsakem koraku. Ne pomeni nič več resnega kot pred časom, ko smo se prvič soočili s tem, da sami sebi kopljemo grob. No, kopali nam ga bodo še drugi. Mi ga kopljemo zanamcem. Generacijam, ki prihajajo. 

Politiki, gospodarstveniki, znanstveniki, kmetovalci in mi sami, lastniki hiš, nepremičnin, avtomobilov … — govorimo o zelenem prehodu kot o prelomni spremembi, ki jo človeštvo mora upoštevati, če hoče preživeti.

Preizkus naše pripravljenosti

A ko besede trčijo ob resničnost, je slika drugačna. Nedavne volitve v nemški zvezni deželi Brandenburg so prinesle nepričakovan preobrat: stranki Zelenih — nekoč zastavonoši in simbolu boja za ohranitev planeta — ni uspelo priti v deželni parlament. To nam govori, da nismo pripravljeni stopiti iz cone udobja in začeti živeti drugače. Da bi raje ohranili privzete, privzgojene navade. Četudi na račun prihodnjih generacij. Da so naše zelene namere samo pretvarjanje in všečen imidž, ki si ga delamo kot posamezniki, družine, skupine in skupnosti.

Trditi, da je skrb za okolje v interesu vseh nas, je lahko. Kdo si ne bi želel čistega zraka in vode, zdravih ekosistemov in trajnostnega načina življenja? Toda ko pridemo do točke, ko bi besede morali spremeniti v konkretna dejanja, obnemimo.

Zeleni prehod zahteva resno spremembo naših najbolj udobnih navad: načinov transporta, prehranjevanja, porabe energije, celo oblikovanja vsakdanje ekonomije. In prav tu, v teh majhnih in velikih spremembah, se skriva preizkus naše pripravljenosti na prihodnost.

Naveličani opozoril

Če se vrnem k volitvam v Brandenburgu kot indikatorju, bi lahko mirno sklepala, da so se ljudje naveličali “zelenih agend”. Naveličali so se opozoril o podnebnih spremembah, pozivanja k zmanjšanju porabe in opuščanju fosilnih goriv, in pogovorov o tem, kako moramo spremeniti skoraj vsak vidik našega življenja. Spremeniti samega sebe je najtežje. Mi vsi bi spreminjali svet in ljudi, ki se ukvarjajo s politiko. Spreminjali bi ukrepe in druge. Samo sebe ne bi spreminjali. Ljudje preprosto želijo živeti naprej, kot so živeli doslej. Ne manj udobno in ne da bi spreminjali svoje navade. 

Pa si lahko to privoščimo?

Če vztrajamo v coni udobja, ne da bi razmišljali, kaj to pomeni za naslednje generacije, si ne samo zatiskamo oči pred resnico, ampak si aktivno nastavljamo past. Zeleni prehod ni fancy modni trend, temveč je nujnost, če želimo ohraniti bivalne pogoje na našem planetu dovolj zdrave in sprejemljive za naslednje generacije. Ni dovolj, da o tem govorimo. Moramo začeti na tem delati. In pri tem ne gre samo za sprejemanje odločitev na ravni politike. Gre za vsakdanje življenje.

Preobrazba družbenih odnosov

Zeleni prehod, kot ga laično vidim sama, je v bistvu preobrazba gospodarstva in družbe nasploh. Zeleni prehod zahteva ne samo tehnološke spremembe, temveč tudi korenito preobrazbo družbenih odnosov, vrednot in načinov sobivanja. Verjetno je prav zeleni prehod tisti triger, ki nas sili, da se zavežemo k novi družbeni pogodbi. Vsi na tem svetu. In vse vlade tega sveta bi morale sprejeti okvir, ki temelji na odgovornosti do okolja, solidarnosti in pravični porazdelitvi koristi in bremen zelene transformacije. 

Nova družbena pogodba bi verjetno najprej postavila v ospredje vprašanje, kako bodo stroški in koristi zelenega prehoda porazdeljeni med različne države in znotraj njih med družbene sloje. Brez pravičnosti med bogatimi in revnimi državami in generacijami, ki ohranja družbeno kohezijo, gotovo ne bo šlo. Nova družbena pogodba bi morala vključevati tudi obveznosti držav do medsebojnega sodelovanja, izmenjave tehnologij, znanja in finančne podpore v korist manj razvitih, da bi zagotovili pravičen zeleni prehod na svetovni ravni. Zato močno upam, da so na svetu dovolj pametni ljudje, ki bodo znali izračunati, pretehtati, zmnožiti, sešteti in deliti pošteno pravičnost. Sicer smo padli na prvi točki. 

Drugačna merila uspeha

Zeleni prehod je tesno povezan s tem, kako ravnamo z naravnimi viri in kakšen odnos imamo do okolja. Nova družbena pogodba bo morala upoštevati tudi etični okvir, kjer bi narava imela preživetveno vrednost, ne samo ekonomsko uporabnost. Preprosto, gre za večjo odgovornost za ohranjanje naravnega ravnovesja.

Pri sestavljanju nove družbene pogodbe bo treba bolj prisluhniti ljudem. Uspešen prehod v zeleno ne more biti v rokah politike. Naučili smo se namreč, da ta mnogokrat, če ne celo celo praviloma deluje v interesu privilegiranih. Ljudje bodo hoteli in morali imeti glas pri oblikovanju politik, ki bodo vplivale na njihova življenja in na bolj pravično in enakopravno sprejemanje odločitev. 

Nenazadnje, tudi tradicionalni modeli gospodarske rasti, ki temeljijo na izkoriščanju naravnih virov in povečevanju porabe, bi morali biti bili v okviru nove družbene pogodbe preoblikovani. Uspeh bi se moral meriti z drugačnimi merili, z novimi vatli — kot so zdravje, dobro počutje prebivalstva, okoljska trajnost, pravičnost in dostopnost do osnovnih dobrin, namesto zgolj z rastjo BDP.

Zeleni prehod bi bil s tem na nek način praktično uresničenje nove družbene pogodbe.

Sanjarim

Saj vem, sanjarim. Zeleni prehod bo težak, zahteven in dolgotrajen proces. Nismo še pripravljeni nanj. Preveč imamo vsakodnevnih izzivov, da bi si nakopali še nove omejitve. Trmasto bomo vztrajali pri svojih priljubljenih navadah in ritualih. Ne bomo se jim kar tako odpovedali, pa naj zanamci še tako trpijo. Briga nas.

Brez sprememb pa si sami nastavljamo past. Kmalu se bomo soočili z realnostjo, kjer udobje in razvade naših življenj ne bodo več samoumevne. In ker bomo nepripravljeni, nas bo še bolj bolelo.