Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 6. julija 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Stara leica, 24-mm objektiv, kodak Tri-X, 400 ASA: Klavdij Sluban se bori za svetlobo. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes prvi del, drugi in tretji del v petek in v nedeljo.

Fotograf. Pariški Slovenec. Svetovni popotnik. Klativitez s fotoaparatom po najbolj neverjetnih krajih, a ne potopisec, niti kronist. Nekateri ga imajo za nomada, ker je dejansko razseljen. V bistvu pa samo išče svetlobo.

Amater portretira profija

Ko sva se s Klavdijem Slubanom 21. junija dobila v Galeriji Jakopič v Ferantu — kjer ima še do 25. avgusta izvrstno, “srednjekarierno” retrospektivo pod naslovom Nekje drugje Tukaj, ki si jo morate nujno ogledati —, je bil v formi. Že od začetka je bil razpoložen, na koncu pa je še priznal, da sem ga inspiriral. To si štejem v čast. Upam, da ne bo preveč razočaran, ko bo videl te moje amaterske fotke. Kako naj wannabe, ki je nekoč hotel biti umetnik, z iPhonom portretira pravega umetnika?

Med panoji z njegovimi fotografijami nama je osebje galerije postavilo mizico in stola in postreglo s kavo. Klavdij sicer ne more prehvaliti zavzetosti ekipe GJ. Pri tiskanju in uokvirjanju fotografij in sami postavitvi razstave se po njegovem znajo tako zelo potruditi samo v Sloveniji. 

Françoise Gilot

Kje sva se s Klavdijem Slubanom spoznala, se ne spomniva ne on ne jaz. Verjetno v Ljubljani, lahko pa da tudi v Parizu. A dejstvo je, da sem ga kot pariškega Slovenca — in seveda že kot cenjenega fotografa — angažiral za portretiranje Françoise Gilot. Če se ne motim, je intervju izšel v zadnji številki Razgledov sploh, torej konec decembra 1999. V retrospektivi se vse nekako ujema. Intervju s Picassovo bivšo žensko je delala moja bivša žena. Takrat že precej priletna slikarka je kot enaindvajsetletno dekle med vojno spoznala štirideset let starejšega Picassa in z njim živela deset let.

Françoise Gilot je tista mladenka, za katero hodi s senčnikom v roki kavalirski, bosonogi, dvainšestdesetletni šarmer v kratkih hlačah (s svojim nabriljantinanim, nikoli prepoznanim nečakom Javierom Vilatom v drugem planu) na znameniti fotografiji Roberta Cape iz leta 1948 in ji dela senco na peščeni plaži v Golfe-Juanu blizu Vallaurisa pri Antibesu, kjer je imel posestvo. (Ne spomnim se več, ali sem bil enkrat dan ali dva dni na morju v Golfe-Juanu ali v Juan-les-Pinsu.) Več o teh paternalističnih starostnih razlikah sicer najdete v knjigi Frédérica Beigbedera Oona & Salinger. Končalo se je grdo. Ko ga je Françoise zapustila, jo je Picasso hotel umetniško in eksistencialno zatreti. Leta 1964 je napisala avtobiografijo Vivre avec Picasso, katere izid je subjekt knjige poskušal preprečiti, a zaman. Velik del honorarjev za bestseller je šel za tožbo, da njun sin Claude in hči Paloma — s katerima Pablito ni hotel imeti nič več opraviti — postaneta njegova dediča.

Françoise Gilot je umrla lani, stara stodve leti.

Toda pojdimo z Azurne obale in Pariza najprej na Kočevsko. Konkretno v Livold.

Livold

Klavdij Sluban se je rodil 3. marca 1963 v Parizu. Mati in oče — Dolenjka, učiteljica, ljubiteljica literature, in Primorec, strugar — sta tja prišla kot gastarbajterja. Kot “travailleurs immigrés”, kot so jim tam rekli. V Pariz sta prišla dobesedno. Peš. À pied. Neko noč sta prečkala jugoslovansko-italijansko mejo in hodila, hodila, hodila. Nista imela nekih političnih, disidentskih razlogov; čeprav je res, da oče ni hotel služiti takrat še dveletnega vojaškega roka, ker se mu je zdelo preneumno. Nekje na poti, še v Italiji, je opravljal priložnostna dela, da sta spotoma še kaj zaslužila, in dobil tudi ponudbo za redno službo. Pa sta vseeno šla naprej. Njun cilj je bila Francija. Tako se je odločila mama, ker je oboževala francosko literaturo. In to ne kamorkoli, ampak prav v Pariz. In ne samo v Pariz, ne v kakšno predmestje ali primestje, kjer je živela večina Slovencev, v ampak v center Pariza.

Ko se je oče pozneje vračal na Primorsko, ga je policija spraševala, zakaj je šel. Pa je rekel, da je pač avanturist.

Šestdeset let pozneje Klavdij pripoveduje, da je bilo po njegovem rojstvu očitno kar naporno, ker sta si starša do takrat že našla službo, zato so ga kot dojenčka čuvale takšne in drugačne varuške. Tako sta ga mama in oče, ko je bil star leto in pol, poslala raje v Livold k teti, mamini sestri.

Na Livold ima najlepše spomine. Pa ne samo iz ranega otroštva. Tja se je iz Francije vračal med šolskimi počitnicami in tudi pozneje in se še vedno. Bil je kapetan NK Livold. Neskromno pravi, da bi postal kot Ibrahimović, če bi vztrajal, in da bi nekega dne gotovo igral za Paris Saint-Germain. Pri enajstih, dvanajstih letih je že igral za člane. Prepovedali so mu proste strele, ker je vedno zabil v rašlje. (To je citat. Te besede nisem slišal sto let.) Za fotografije se ne bi nikoli hvalil, da je najboljši, za fuzbal pa ja. Tudi pri gasilcih je bil v Livoldu. Vse med počitnicami. Mama ga je vpisala na nogomet tudi v Franciji, pa se mu je hitro uprlo. Pogrešal je to, da lahko tekma kdaj odpade zaradi nevarnosti medvedov kot na Kočevskem. Minilo ga je.

V bistvu je začel fotografirati — pri štirinajstih — samo zato, da bi lahko odnesel v Pariz nekaj spominov na domačo vas. Te selitve so bile njegova travma — in začetek njegovega tako imenovanega nomadstva. Najhuje je bilo poleti odštevati dneve do 15. septembra, ko se je v Franciji začela šola. Iz raja se je vračal v pekel. Potem pa je našel način. V Livoldu je fotografiral, da je čez leto lahko gledal fotografije.

Strast

S Klavdijem Slubanom naju povezuje strast do fotografije. Strast, ki je jaz sam v odrasli dobi nisem realiziral in ki jo na stara leta kompenziram s prepotentnim dopingom škljocanja s telefonom in čudežnih aplikacij. Ampak vseeno si domišljam, da se spoznam na fotografijo: s kadriranjem in kompozicijo in osvetljevanjem vred — kar ni čisto neres —, pa tudi na velike fotografe. Ampak to si lahko nekam zataknem. V primerjavi s Slubanom sem umetniška ničla. Še danes mi je žal, da svoje mladostne ljubezni do negibljivega in črno-belega slikovnega reprezentiranja realnosti nisem razvijal naprej.

Časovno je mogoče rekonstruirati, da sva s Klavdijem — vrstnika — dobila svoj prvi resni fotoaparat približno istočasno. Jaz minolto XD-7, on leico M4-P. S to pripombo, seveda, da sem jaz čez nekaj let, ko me je minilo fotografirati, minolto prodal, on pa ima leico še vedno. Taisto. Original je s konca 60. let, ki pa so ga okrog 1980 prenovili in mu dodali širokokotno iskalo. Reči, da so ga prenovili, je pri starih leicah varljivo. To je (bil) še vedno manualen aparat. Brez avtomatike. Sploh nima baterije. Popolnoma mehanski. In seveda s fiksnim objektivom. Širokokotnim, 24-milimetrskim. 

Klavdij striktno fotografira na Kodakov film Tri-X 400. Vedno na 400 ASA. ASA? Tako bumerji najinih let še vedno rečemo številčnim oznakam za občutljivost filmskega negativa. ASA (American Standards Association) ali DIN (Deutsches Institut für Normung). 400 ASA je (bilo) 27 DIN. Dandanes pa ima to čez ISO (International Organization for Standardization), ki je povzel ameriško klasifikacijo. Zato so njegove fotografije včasih temne, dodaja Klavdij. Ker ni dovolj svetlobe. S tako imenovanim navijanjem občutljivosti s pomočjo razvijalca za negativ pa se on ne igračka. Za razliko od takih kot jaz, ki smo Ilford HP5 znali naterati na 3200 ASA/36 DIN.

Klavdij Sluban to svojo tehnološko kapricioznost argumentira s tem, da je hitro ponotranjil, da si človek mora spraviti svobodo v neke okvirje. Nikoli ne nosi dveh aparatov v torbi. In če že fotografira samo z enim, potem se tudi ne bo igral s forsiranjem občutljivosti. Najbolj preprosto. Samo tako se lahko poglobiš v sebe. Ker aparat je del tebe. Ljudje fotografirajo kot snajperji. Nanišanijo, pogledajo skozi zuher, pa spet nanišanijo … — ampak do takrat je že vse mimo.

Še več! Tudi svetlomera že deset let ne uporablja. Odkrito rečeno, začelo se je tako, da ga je enkrat pozabil doma. Ko pa so mu naredili kontaktne kopije, je videl, da fotografije niso nič bolj podosvetljene kot ponavadi. Kaj sploh meri svetlomer v teh aparatih, kjer je integriran? Neko povprečje. Zato Klavdij vedno pravi: če hočete povprečne fotografije, uporabljajte svetlomer — ki meri povprečje.