Rubrike
#intervju #portret #profil #obrazi
[Obrazi 45./1.]: Steinbucha so nekoč imeli za desničarja, danes pa za Žida
Logo 02.10.2024 / 06.05

Se spomni kdo revije Ampak, ki jo je v dobrih, starih časih — ko desničarji še niso bili taki kot danes — izdajala Nova revija?

Prva številka Žurnala je izšla 7. novembra 2003. V 241.000 izvodih. Distribuiranih po pošti v Ljubljani in Mariboru. In tako naprej vsak petek.
Marko Crnkovič/Fokuspokus

Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 28. septembra 2024, pod naslovom Obrazi z Markom Crnkovičem: Dejan Steinbuch. Nekoč so ga imeli za desničarja, zdaj pa ga imajo za Žida. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo prvega od treh delov ponatisa.

Najini karierni poti se nista križali, sta pa nekaj časa tekli tangencialno. Od Slivnikovega vajenca na Magu in Ampaku mimo Demokracije pa do Žurnala in svetovalca uprave Styrie. In zdaj Portal Plus. V bistvu en tak dobro etabliran samohodec.

Verjamejo, kar hočejo verjeti

Mnogi v medijih in verjetno tudi nekateri bralci imajo Dejana Steinbucha za desničarja. Ne čisto brez razloga. Jaz ga nimam. Poznam ga že dovolj dolgo in vem, kako razmišlja. Pa tudi vem, kako in kje se je kalil — in kako se zna neka nalepka človeka po nemarnem prijeti, četudi ga ne čisto neprimerno definira.

S to oznako se je po lastnih izjavah dolgo, predolgo obremenjeval. Ni mu bila všeč. Še tem manj, ker se je sam imel za liberalca. Trdi, da je biti liberalec pri nas precej neugodno, tudi naporno in težko. Liberalnih strank ni. Nekatere imajo liberalne nastavke, vendar ni nič oprijemljivega. Tudi tradicija liberalnih medijev ne obstaja. Liberalci so redka vrsta na Slovenskem.

Skratka, od začetka se je zato sekiral, pozneje pa ne več. Dokler ni v neki fazi ugotovil, da je brez veze. Izguba energije. Če te tako označujejo ljudje, ki te ne poznajo, potem ne moreš nič. Ljudje verjamejo to, kar hočejo verjeti. Ne moreš dokazati, da nisi to, kar mislijo. Če te poznajo, pa vedo, s kom imajo opraviti. Seveda verjame tudi v stvari, ki veljajo za bolj desne, pa še v več takih, ki niso desne niti malo. Starejši ko postaja in modrejši — citiram ga zdaj dobesedno —, bolj vidi, da so te opredelitve namenjene etiketiranju, predalčkanju. Pa tudi identifikaciji. Da imajo ljudje občutek, da na volitvah odločajo.

Sam se še predobro spomnim, da je Dejan marsikdaj napisal ne samo kaj levega, levičarskega, ampak tudi izrecno nedesnega, celo antidesničarskega. Pa mu tudi ta alibi ni pomagal. Saj v tem je problem. Politični protagonisti desnice so bili vedno zadregi, če je o njih napisal nekaj slabega. Njihova volilna baza pa se je spraševala, češ, a ni on naš, zakaj potem zdaj kritizira naše idole? Zato z desnico ni imel nikoli prav dobrih odnosov. Veliko bolj sproščene odnose je imel ves čas z levico.

Pa saj so najbrž tudi res bolj sproščeni, pripomnim.

Nepregibna besedna vrsta

Dejana Steinbucha sem spoznal kot nekoč davno, ko je bil star kakih petindvajset let in je bil simpatično podoben (sicer pet let starejšemu) hollywoodskemu igralcu Mattu Damonu. Danes, ko jih šteje ravno dvakrat toliko, pa me bolj spominja na rockerskega očaka Davida Gilmoura (ki je star 78 let). To so ti moški z majhnimi nosovi.

Kakorkoli že, 19. avgusta 2000 se še nisva osebno poznala. Vem, ker je tega dne bila objavljena kolumna v Sobotni prilogi Dela (iz moje prve petletke Principov) in ker tega morda ne bi napisal, če bi se že poznala. V tej kolumni sem ga okarakteriziral kot “Slivnikovega vajenca”. Šlo je za sodelovanje pri reviji Ampak, ki jo je v dobrih, starih časih — ko desničarji še niso bili taki kot danes — izdajala Nova revija. Glavni in odgovorni urednik Niko Grafenauer je Steinbucha celo zaposlil. To je bila njegova prva služba.

Na Ampak ga je delegiral Danilo Slivnik. Mladi nadobudnež mu je kot glavnemu odgovornemu uredniku Maga (ki je štartal aprila 1995) poslal nekaj svojih tekstov iz Tribune, ki jo je Štajni urejal s študentskimi kolegi konec 90. let. V glavnem so se zajebavali iz LDS, hoteč nadaljevati tradicijo podmladniškega glasila, ki se norčuje iz oblasti. In potem so jih dejansko ukinili. In to ne ta rdeči, pravi danes, ampak ta črni. Študentsko politiko je takrat obvladovala desna, katoliška struja. No, Slivnik ga je na podlagi teh izrezkov res poklical in mu za začetek dal napisati reportažo iz domov za upokojence.

Vse ostalo takrat še ni postala zgodovina.

V Ampak sem se zapičil zato, ker je njegov glavni in odgovorni urednik Frane Adam, sociolog, v Polnočnem klubu na TV Slovenija ob launchu mesečnika leta 2000 rekel, da bo to nekaj takega kot Razgledi — ki jih je Delo konec leta 1999 ukinilo. Steinbuch pa mi je najbrž šel na živce zato, ker mi je šel na živce Slivnik s tisto svojo četico in Udbomafijo in Kučanovim klanom. Zraven pa sem se tudi stilistično zgražal, kako lahko nekomu pride na misel, da publikacijo poimenuje z nepregibno besedo vrsto.

Res pa je, da je Steinbuch 6. januarja 2012 od mene izvedel, da je Slivnik storil svoj konec. Pa nisem telefonaril naokrog in vsem sporočal. Vedel sem, da je Dejanu nekaj pomenil.

V bistvu sva se s Steinbuchom po tej kolumni v Sobotni spoznala po zaslugi žensk iz najinih preteklih življenj. Bili sta skupaj v službi in svojemu spolu, karakterju in novinarskemu profilu primerno spravljivejši in družabnejši. V bistvu je bil Dejan čisto normalen in zabaven. Tako sva za zakopala bojno sekiro. Čez mnoga leta jo je on sicer še enkrat odkopal, ko sem se obenj obregnil pred leti na Twitterju zaradi nekih njegovih neumnosti v zvezi s korono — on pa me je meni nič, tebi nič blokiral. Bil sem kar malo užaljen.

Žurnal

Najini karierni poti sta se najbolj zbližali — čeprav samo tangencialno — v obdobju, ko sva oba sodelovala s Styrio. Konec poletja 2002 sem najprej začel jaz, s svojim dnevniškim projektom, leto pozneje pa še Steinbuch z Žurnalom. To je bila moja zasluga. Beteiligungsmanager dr. Klaus Schweighofer me je prosil, če bi mu koga sugeriral za glavnega in odgovornega urednika projekta brezplačnika Žurnal, ki so ga nameravali lansirati. Pomislil sem, da Avstrijcem menda ja ne bom predlagal nekega pridnega in ozaveščenega levega novinarja s FDV — in sem kar bleknil, naj vzame Steinbucha.

In ga je res angažiral. Tako sem posredno vplival na vsaj osem let Steinbuchovega življenja.

Prva številka Žurnala je izšla 7. novembra 2003. V 241.000 izvodih. Distribuiranih po pošti v Ljubljani in Mariboru. In tako naprej vsak petek. Tednik. Leta 2007 pa je začel izhajati še dnevni Žurnal 24. Čez teden, medtem ko je tedenski Žurnal izhajal še naprej ob sobotah kot nekakšna vikend izdaja.

Steinbuch je urejal tedenski Žurnal še naprej, glavni in odgovorni urednik Žurnala 24 pa je postal Goran Novković. Styria je ugotovila, da nista najbolj kompatibilna. Se mi je kar zdelo. Steinbuch je Novkoviću pravil “vojno lice”. Štajnija so najprej poslali za dva meseca na dopust, ker so hoteli vse skupaj tudi racionalizirati, pozneje pa je Steinbuch postal svetovalec uprave. Žurnal 24 je bil v 1. in 2. nadstropju Modre hiše na Bravničarjevi v Stegnah, Steinbuch pa na vrhu. V mojih najbolj intenzivnih letih (2004, 2005) pa so bili na Dimičevi. Jaz sem pri njih gostoval, ko smo postavljali Čas. Delali smo kot nori cele dneve. Hodili smo na kosila v menzo GZS in potem do poznega večera, nakar še na pivo v Žmauca. Zjutraj pa ob 8:00 jovo na novo. To so bili nepozabni časi z Die Pressejevim grafičnim oblikovalcem Helgejem Schalkom z Dunaja in z Matjažem Vidalijem, pokojno deklico za vse tehnikalije.

Jaz sem bil svetovalec uprave do 2008 — torej do krize —, ko so naju jeseni s Sašom Puklom, košarkarskim sodnikom, ki je tudi nekaj delal s Styrio, nekega dne poklicali v Graz. Steinbuch pa je do leta 2011. Bilo je zelo zanimivo, pravi, ampak če danes nazaj gleda, je bil premlad in premalo izkušen.

Meni se ni zdelo. Ne zame ne zanj. Sinekura ni bila, prav pretegnil pa se tudi ni nihče.

NAROČI SE
#intervju #portret #profil #obrazi
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke