Rubrike
#intervju #portret #profil #obrazi
[Obrazi 46./2.]: Blažu Podobniku so zanimivi inteligentni levičarji
Logo 31.10.2024 / 06.10

“Vse je usodno. Vse ima posledice. Karkoli narediš. Ampak če je posledica naključja nekaj lepega, temu rečeš dar, darilo.”

Blaž Podobnik pred kapelico Kulturnega društva Antonov dom.

Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 26. oktobra 2024, pod naslovom Obrazi z Markom Crnkovičem: Blaž Podobnik: O smislu vesolja in kozmični liturgiji. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo drugega od treh delov ponatisa. Preberite tudi prvi del pod naslovom [Obrazi 46./1.]: Teološki disput z Blažem Pascalom, pardon: Podobnikom (29. oktobra 2024).

Mladi raziskovalec na mariborski univerzi Alma Mater Europaea. Sociolog kulture, glasbeni pedagog, glasbenik, bloger, ex-kolumnist. In vernik. Katolik. Gre mu za Boga in za kozmično liturgijo. Dialog dveh peripatetikov iz različnih balončkov.

Utvare glede vpliva kolumnistov

Ko sva se pozneje dogovarjala, kje se bova dobila za intervju, je predlagal, da greva na Rožnik. Prav, zakaj pa ne? S peripatetičnim intervjujem že imam dobre izkušnje. Med hojo čez Rožnik sva se pred slabimi tremi leti za Obraze pogovarjala z Brankom Gradišnikom in se je dobro obneslo. Tako se torej z Blažem dobiva pri Čadu — jaz bolj pohodniško napravljen, on pa skorajda salonsko — in kreneva.

Toda še preden sva prispela na Cankarjev vrh, sva že bila sredi teološkega disputa. Resda sem se nameraval v njim zadebatirati tudi o Bogu, vendar si nisem mislil, da bo to šlo tako daleč.

Začela sva nedolžno. Za začetek me je zanimalo, zakaj je nehal pisati kolumne. Kako lahko nekdo neha pisati kolumne? (Tega jaz ne razumem, ampak tu nisem objektiven.) Blaž pravi, da se je s pisanjem raztegoval čez vsako mero. Se v nekaj silil. Poskušal je prevajati krščansko družbeno izkušnjo v širši jezik, ampak se mu je zazdelo, da se tlači v Prokrustovo posteljo. In da skoraj nikoli ni bil zadovoljen.

V odgovor mu kot starejši kolega pametujem, da je pri pisanju treba vztrajati, ne kar odnehati. Vsaka kolumna ne more biti genialna, ampak ta verjetnost se bistveno poveča z vztrajnostjo, s treningom, z rutino. Hja, njemu se je zdelo naporno. Še posebej, ker ni dobil nobenega odziva.

Odziva? Hmm. Kaj pa je to, odziv? In koliko je to sploh vredno? Ko sem jaz bil mlad sredi svojih tridesetih, sem imel odziva toliko, da sem ga zavestno ignoriral. Pozitivnega in negativnega. Ker bi se lahko samo s tem ukvarjal. Zato si glede vpliva nisem nikoli delal nekih strašnih utvar. Ni mi bilo mar. To me je naučilo, kako ne biti domišljav. Ampak to so bili drugi časi. Pisati kolumno je nekaj pomenilo. Tudi bralcem. Ne samo kolumnistu.

Na X-u je fajn

Kolumne je nehal pisati, na X-u je pa še? Vsaj sporadično, če prav vidim. Ampak v čem je tu logika? Kolumne ne, Twitter pa ja? Ker je na X-u fajn. To je pa res Gesamtkunstwerk. Všeč mu je, ker ljudem dá Twitter toliko veselja, da se ukvarjajo s politiko. Veselja? Bi rekel, da jim dá več jeze kot veselja, kajneda? Ja, ampak to je za večino užitek. Ljudje se radi jezijo.

No, tudi jaz se sam pri sebi rad jezim. Tem neumnostim na družbenem omrežju sledim zato, da se perverzno jezim — ker obenem uživam v ugotavljanju, kakšni norci hodijo po svetu. Enim se res čisto odpelje. Sicer se ne oglašam prav pogosto. Razen tega tudi ne vem, kaj bi počel s tisto uro ali dvema, ki ju na dan posvetim Muskovi platformi.

Blažu so zanimivi inteligentni levičarji. Recimo Arjan Pregl in tako imenovana Nienna — sam pa hudobno sugeriram še Igorja Pribca —, ki se radi zgražajo nad desničarskimi neumnostmi. Ko take reči bere, si Blaž reče, da je to snobizem. Saj, tudi meni to ni všeč. Ampak snobizem?! Seveda. Po njegovem je to pomanjkanje klasičnega, zrelega, elementarnega konservativnega zavedanja, da od najširših množic ne moreš pričakovati, da bodo kdo ve kako pametne. Ali celo inteligentne in kultivirane! Jezijo se nanje, ker od njih pričakujejo, da bodo filozofirale!

Moralistom v opravičilo bi sam rekel, da so te najširše množice vplivne zato, ker so pač najširše množice. Vsi jim po malem sledimo. Pa če smo tiho ali če se na njihove izjave odzivamo. Magari kritično. Niso pa brez vpliva, ker jih je preprosto preveč. Če nič drugega, so glasni in slišni. Odtod po mojem ta zamera in to nič kaj dosti prijaznejše zmerjanje s strani inteligentnejših.

Blaž se čuti dolžnega povedati nekaj v zagovor ne ravno teh najširših množic, ampak ljudskega, populističnega impulza, da se ljudje v zvezi z nečim oglašajo. On jim da kar prav. Že res, da so na eni strani vulgarnosti, tddi na drugi so tudi preprosti uvidi ljudskega človeka, ki se boji za svojo varnost.

Poizvedujem: nekdo od teh bolj pismenih in kultiviranih bi vse to lahko povedal na malo lepši način — pa ne pove? Kdo od bolj desnih, torej? Ne, ne nujno. Sam bi to prej pričakoval od ta levih. Kakorkoli, Blažu se zdi, da je nekaj na tem populizmu. Tudi papež razmišlja podobno. Če moment ljudstva kot populusa — v smislu interesov — zanemarimo, izgubimo bistvo demokracije. Ker demokracija je pa vendarle vladavina demosa. To je ta elitizem, vztraja Blaž. Resnica ni tam nekje. To so zablode. Bog je povezan s tvojo svobodo, s tvojim delovanjem. Poklekni! Praktično! Protestanti imajo to bolje urejeno. Katolištvo je čudno in paradoksalno. V katolištvu ni treba vsega doživljati ne vem kako intimno.

Bogaboječnost

Marko Crnkovič: Zakaj pa ne? Ali ni dobro, če vero doživljaš intimno?

Blaž Podobnik: Ni treba. To ni pogoj.

MC: Ni pogoj, da si bogaboječ vernik?

BP: V nekem smislu ja.

MC: Pa je “bogaboječ” sploh oprijemljiva beseda? Ali se tako samo reče? Ali res obstaja strah pred Bogom, da boš tukaj in zdaj ali kje drugje in kdaj drugič kaznovan?

BP: Mislim, da je to bolj strah pred božjo jezo. Razumljeno kot strah pred zlom.

MC: Zlo ni isto kot nesreča, smola, posledica naključja? Da zboliš, da te povozi avto? Je božja kazen vse, kar se ti neprijetnega zgodi? Ker Bog tako hoče? Zakaj je zlo? Ker je človek svoboden in ker v tej svoji svobodi lahko naredi tudi nekaj slabega?

BP: To je vprašanje teodiceje. Zakaj je zlo. Saj tudi papež tega ne ve. Zadnjič je kar molčal, ko ga je nek otrok vprašal, zakaj se je to in to zgodilo njegovemu očetu. Bil je tiho in je potem rekel, da ne ve. Prav rekel je: “Ne vem.”

MC: Na razočaranje mnogih, verjetno. Papež pa bi ja lahko vedel.

BP: Na to ni odgovora. Karkoli očitati Bogu je v bistvu polemika s stvarnikom.

MC: Zavračanje odgovornost?

BP: Ja. Recimo [češki duhovnik, filozof, teolog, op. MC] Tomáš Halík pravi, da tudi ko Bogu kaj očitamo in se nanj jezimo, tudi ko rečemo: “Če bi bil Bog, se to ne bi zgodilo!” — ker češ, Boga očitno ni, ker ni pravice —, ravno v tistem trenutku Bog deluje kot porok, da je pravičnost tako temeljno povezana z Bogom, da to vključuje istovetnost med Bogom in pravičnostjo.

MC: Ampak posameznik to čuti kot krivico, ki je ne bi smelo biti, če bi Bog obstajal. Še posebej, če gre za naključje. Zakaj je avto povozil ravno mene? Zakaj sem ravno jaz zbolel za rakom?

BP: Hja, naključje … Gorazd Kocijančič razmišlja v to smer. Celota tvojih okoliščin, celota tega, kar si … — vse to te temeljno določa.

MC: Že, ampak to še ne pomeni, da to ni posledica naključja. Vprašanje naključja me zelo muči v življenju. Odkar sem nekoč davno prevedel Mallarméjev Met kock (ki ga sicer nikoli nisem dobro razumel). Kaj vse bi bilo drugače, če se ne bi zgodila neka nevidez popolnoma brezvezna malenkost. Da se je nekaj zgodilo meni pred enim mesecem ali mojim prednikom pred stotimi leti. Morda sploh ne bi obstajal, če bi nek človek šel nekoč po drugi poti in nekoga ne bi srečal. Ali če bi se nekje zadržal za trenutek dlje, ker je nekaj slučajno pritegnilo njegovo pozornost, in bi potem zamudil neko priložnost ali prišel ob ravno pravem času. Ali če recimo srečaš žensko svojega življenja, s katero si srečen. Ali je ne srečaš. Super, če si jo srečal, in super, če si srečen — ampak to je naključje. Posledica serij naključij v tvojem in njenem življenju in v življenjih mnogih drugih. Da zunanjih okoliščin niti ne omenjam.

BP: Točno to. Vse je usodno. Vse ima posledice. Karkoli narediš. Ampak če je posledica naključja nekaj lepega, temu naključju rečeš dar, darilo. To in to se mi je zgodilo. Ampak a veš, da naključja ne razumem.

MC: Saj tu ni kaj razumeti. V tem je vic naključja. Tako kot srečnemu naključju ne moreš biti racionalno hvaležen, da se ti je zgodilo, tudi na nesrečno naključje ne moreš biti jezen.

BP: Seveda. Ampak katera sila povzroči naključje?

MC: To ni sila. To je splet okoliščin. Če okoliščine trčijo, se odbijejo. Nekaj se zgodi. Ali pa ne, če ne trčijo. 

BP: Ampak kaj je ultimativna okoliščina? Kaj je celota vseh okoliščin?

MC: To je pa vprašanje nastanka vesolja.

BP: Tako. Za to gre.

MC: Seveda pa ne bomo nikoli vedeli, kaj je bilo pred big bangom. Tega niti Hawking ni vedel.

BP: S tem se ukvarja teologija. Ker pred big bangom ni bilo časa.

MC: Niti prostora.

BP: Zato je relevantnost big banga, relevantnost stvarjenja — torej trenutka nastanka vsega — enaka kot takrat. To ni nekaj oddaljenega. Zato se tem teologija ukvarja.

MC: Ampak ali je čas lahko neskončen? Ali torej obstaja večnost? Ali obstaja neskončnost? Ideji časa in prostora po mojem predpostavljata idejo začetka in konca. Ali torej obstaja nič?

BP: Na podlagi česa bi čas lahko imenovali čas, če ne na njegovem nasprotju? Na neki brezčasnosti?

MC: Kaj je to brezčasnost?

BP: Slutimo, da nekaj je. Ker to nekaj pomeni.

NAROČI SE
#intervju #portret #profil #obrazi
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke