Britanskega režiserja Christopherja Nolana poznamo po velikopoteznih in inteligentnih blockbusterjih. Da se je po filmih, ki jih je posnel v zadnjem desetletju — Medzvezdje (Interstellar, 2014), Dunkirk (2017) in Tenet (2020) —, zdaj lotil biografije pomembne zgodovinske osebnosti, se na prvi pogled zdi presenetljivo. Nolana zanimajo namreč ideje, liki so pri njem samo v funkciji posredovanja teh idej. Toda: v prvi plan ne postavi kogarkoli, temveč teoretičnega fizika Roberta Oppenheimerja, “očeta atomske bombe” — ta bi težko izgledal bolj nolanovsko —, ki ga igra Cillian Murphy.
Fizik in domnevni komunist
Povsem jasno je, kaj je režiserja k zgodbi pritegnilo. Pričakovali bi torej, da je Oppenheimer film o fiziku, ki razvije atomsko bombo. Toda njegova biografija ponuja mnogo več. Zdi se, da preveč za en film.
Ob tem, da je med 2. svetovno vojno v okviru projekta Manhattan vodil razvoj uničujočega orožja, ki je bilo 6. in 9. avgusta 1945 uporabljeno v Hirošimi in Nagasakiju — “človeštvu je dal moč, da se samoizniči” —, je bil po vojni tudi žrtev makartističnega lova na čarovnice. V montiranem procesu so mu zaradi “napačnih” poznanstev in mladostniškega spogledovanja s komunističnimi idejami — prebral je vse tri dele Marxovega Kapitala — podtikali celo, da je bil sovjetski agent.
Enega od omenjenih obdobij Oppenheimerjevega življenja — verjetno tega drugega —, bi bilo treba žrtvovati ali vsaj močno oklestiti.
A če od koga, bi to težko pričakovali ravno od Nolana, ki je znan po svojih predimenzioniranih scenarijih. Nobeno presenečenje ni, da se je spet ujel v past. Film traja tri ure, tempo je strašanski. A največja težava takšnega pristopa ni samo vsebinska zasičenost. Tokrat spodleti Nolan tudi dramaturško.
Kompleksna struktura
“Če ne znaš razmišljati drugače kot linearno, se sploh ne vkrcaj,” smo slišali v Tenetu, kjer nam je Nolan predstavil inverzno mehaniko sveta. Ljudje so hodili ritensko, avtomobili so vozili v rikverc, metek pa je letel proti pištoli in ne iz nje. S nečim podobnim nam je tokrat sicer prizanesel, z nelinearno pripovedjo pa ponovno ne.
Vzporedno spremljamo tri obdobja oziroma epizode iz Oppenheimerjevega življenja. Prva je njegova pot od študentskih let do konca 2. svetovne vojne. Druga že omenjeni montirani proces leta 1954, s katerim so mu želeli uničiti ugled in zmanjšati njegov vpliv na jedrsko politiko. Tretja pa se vrti okoli Lewisa Straussa (Robert Downey jr.), večletnega predsednika Komisije za atomsko energijo, ki se je leta 1959 potegoval za sedež v Eisenhowerjevem kabinetu.
Nekatere scene so posnete v črno-beli tehniki, Straussova epizoda pa je takšna v celoti. Kaj stoji za to odločitvijo, gledalec težko ugotovi sam. Kot je pojasnil režiser, je subjektivna perspektiva glavnega junaka v barvah, bolj objektivno dogajanje pa je črno-belo.
V nasprotju z Dunkirkom, kjer Nolan virtuozno prepleta različne časovnice (kopno, voda, zrak), ki gravitirajo k stični točki, se pri Oppenheimerju zdi, da je ustvarjanje suspenza s prepletanjem časovnic strel v prazno. Težava ni samo v tem, da sta glavni temi — iznajdba atomske bombe in makartizem — preveč vsaksebi, ampak še bolj v tem, da sta na povsem različnih ravneh. Na eni imamo opravka z usodo sveta — “Zdaj sem postal smrt, uničevalec svetov,” zašepeta Cillian Murphy hindujski verz —, na drugi strani pa politično hajko proti domnevnemu komunistu: “Te je komunizem zanimal samo intelektualno ali si bil pravi rdečkar?”
Antiklimaks
Kot da bi tudi Nolan sam čutil, da takšno prepletanje ni zelo učinkovito, vrhunca filma — poskusne detonacije atomske bombe v puščavi New Mexica in posledičnega masakra nad Japonci — ne prihrani za konec, ampak se odvrtita že na dobri polovici. Kar sledi, je povsem antiklimatična politična drama.
Etične dileme v zvezi s posedovanjem in uporabo jedrskega orožja ter razdvojenost in obup glavnega junaka — antijunaka? — imajo sicer dobre nastavke, a jih preobsežen in preobtežen scenarij zaduši. Treba pa je seveda omeniti zvezdniško zasedbo, ki na čelu z izvrstnim Murphyjem naredi vse, kar se da.
Pod črto se zdi, da je Nolan hotel ustvariti prevelik film — tako kot že Medzvezdje in Tenet —, da bi lahko bil Oppenheimer zares velik.