Zanimivo je, kako se zmagovalni pohod AfD (Alternative für Deutschland) in BSW (Bündnis Sarah Wagenknecht) na deželnih volitvah na območju nekdanje Vzhodne Nemčije zdi nekaj nelogičnega in nerazumljivega. Porajajo se vprašanja. Zakaj v nekdanjem socialističnem delu Nemčije zmaguje skrajna desnica? Zakaj v nekdanjem socialističnem delu Nemčije zmagujejo rasizem, ksenofobija, konservativnost? Odkod upor proti zahodni demokraciji, NATO paktu, ZDA, upor proti ustaljeni in opevani zahodni družbi?

V resnici gre za logičen, pričakovan pojav. Odgovor je preprost: kar se dogaja v delu Nemčije, ki je bila nekoč DDR, je neuspela tranzicija. Ali drugače: v nekdanji Vzhodni Nemčiji se dogaja neuspeh postsocializma.

To je neuspeh, ki je v ljudeh pozroča gnev. To je neuspeh, katerega cena je zavračanje zahodnih institucij. Idej. Ideologije. Politike. Političnih strank. Demokracije. Zahodnega tipa demokracije.

Zavožen projekt

Christian Giordano in Dobrinka Kostova sta v eseju Družbena produkcija nezaupanja že leta 2002 zapisala, da se je socializem končal s sanjami o tranziciji kot hitri in uspešni pretvorbi socialističnih družb v uspešne zahodne kapitalistične družbe. V nemškem primeru s sanjami o pretvorbi socialistične Vzhodne Nemčije v uspešnega dvojčka Zahodne Nemčije.

Antropologi postsocializma so v zborniku Postsocialism: Ideals, ideologies in practices in Eurasia pojasnili, zakaj postsocializem ne more uspeti. Niti ekonomsko. Niti politično. Niti moralno. Niti človeško. Zakaj je zavožen projekt. Zakaj pri ljudeh rojeva odpor. In odmik od zahodnih idealov družbe.

Samo desetletje po padcu Berlinskega zidu je bilo torej jasno, da postsocializem ni in ne bo uspešna ponovitev zahodne družbe. Ampak da prinaša družbeni razkroj. Uvoz zahodnih družbenih receptov, institucij in denarja tega ni mogel ustaviti. Niti omiliti.

Glorifikacija Zahoda

V družbah, ki razpadajo, so ljudje nezadovoljni. Ne verjamejo tistim, ki so s tem razpadom povezani. Tako v postsocialističnih družbah ne verjamejo Zahodu. Iščejo nove glasove. Nove politike. Kar je danes v Vzhodni Nemčiji AfD. In Björn Höcke.

Nekateri smo vedeli, da se bo to zgodilo. Nekateri smo že dolgo prepoznavali znake, ki so napovedovali konec postsocialistične pravljične ideologije v nekdanji Vzhodni Nemčiji. Ta ni izjema. Ampak je pravilo. 

Treba pa je izpostaviti, da se to dogaja drugače. Z nekaterimi posebnostmi.

Prva posebnost je bila intenzivnost glorifikacije Zahoda. Ta je bila v Vzhodni Nemčiji morda največja med nekdanjimi socialističnimi državami. Tudi zaradi stika z zahodno Nemčijo. Berlinski zid je to navidez preprečeval, dejansko pa motiviral, krepil in vzdrževal. Zvezna republika Nemčija je bila pravljična dežela. Za vstop je bilo treba samo preplezati Berlinski zid. Kakorkoli že. Odtod ta evforija ob padcu Zidu.

Rušenje Berlinskega zidu ni bilo samo rušenje Zidu. Evforija je bila evforija pričakovane pretvorbe socialistične Nemčije v kapitalistično Nemčijo. Vzhodni Nemci so hoteli postati zahodni Nemci. Predvsem glede načina življenja. To jih je navdihovalo. To je generiralo sanjska visoka pričakovanja. Kako bomo mi, vzhodni Nemci, živeli kot zahodni Nemci. Imeli njihov standard. Njihove hiše. Avtomobile. Službe. Itd. Zato so vzhodni Nemci hoteli postati del Zahodne Nemčije.

Postsocialistična zgodba

A ko so to postali, se je začela realizirati postsocialistična zgodba. Vzhodnonemško gospodarstvo je propadlo. Ljudje, ki so bili zaposleni v njem in v državni upravi, so izgubili službe. Obsojeni so bili na brezposelnost, revščino, izgubo statusa, ugleda in vsaj za silo dobrega življenja, ki so ga bili v socializmu vajeni. In ki jim je bilo zagotovljeno. Morali so začeti znova. Če so dobili priložnost. Tisti, ki so jo dobili, pogosto niso uspeli. Za številne vzhodne Nemce so se postsocialistične sanje o prehodu v praksi prelevile v življenje, ki je bilo v mnogih aspektih slabše od tistega, ki jim ga je zagotavljal socializem.

Takšno usodo doživlja približno polovica prebivalcev postsocialističnih držav. Štirideset- do 49-odstotna podpora, ki jo namenjajo vzhodnonemški volilci AfD in BSW, precej realno odseva občutke poražencev postsocializma.

Postsocializem pa vzhodnim Nemcem ni prinesel samo poslabšanja vsakdanjega življenja. Ampak tudi družbe nasploh. Kot v drugih socialističnih družbah so bili tudi vzhodni Nemci navajeni na socialno socialistično infrastrukturo. Zdravstvo, šolstvo, vrtci so bili zagotovljeni. Bolj kot na Zahodu. Enakopravnost med moškimi in ženskami je bila večja kot na Zahodu. Daphne Berdahl, proučevalka nemškega postsocializma, je beležila, kako so vzhodnonemške feministke na skupnih sestankih z zahodnonemškimi ugotavljale, da se zahodnonemške feministke šele borijo za to, kar so one v socializmu že imele. Kot nekaj samoumevnega. Recimo pravico do splava.

Socialna racionalnost

Socializem je skratka imel stvari, ki jih Zahod ni imel. Stvari, ki so jih ljudje v postsocialističnih družbah izgubili. Ne samo enakopravnost med moškimi in ženskami, zagotovljeno zaposlitev, pokojnino, zdravstvo, šolstvo, vrtce itd. Na podeželju so ljudje — kot zdaj opažamo tudi v Sloveniji — izgubljali v socializmu že vzpostavljeno infrastrukturo: poštne urade, ambulante, kulturne domove, bančne poslovalnice, šole, javni prevoz … Celo gostilne so se zapirale zaradi nerentabilnosti.

Postsocialistišne družbe delujejo po logiki ekonomske racionalnosti. Zato se je zapiralo vse, kar ni bilo ekonomsko racionalno, kot so bili ljudje v socializmu navajeni. Socialna racionalnost je bila temeljna logika socialističnih družb.

Ostalgija

Vzhodnim Nemcem je postalo hitro jasno, da postsocializem ni uresničitev njihovih sanj. Ampak družbeni nateg. Ugotovili so, da so pristali na družbene spremembe, ki so jim v škodo.

To so spoznali med prvimi v postsocialističnih državah. Berdahlova je že v 90. letih na terenu popisala oblike odpora, ki so jih vzhodni Nemci nudili postsocializmu. In Zahodu. Ena najbolj slikovitih je bila nostalgija za socializmom. Vzhodni Nemci so začeli ustanavljati trgovine, v katerih so prodajali socialistične izdelke (pohištvo, knjige, posodo, porcelan, oblačila itd.). Socialistične gostilne. Socialistične klube. Demonstrativno so poslušali socialistično glasbo. Gledali socialistične filme. To je postalo prestiž. V socializmu je bil prestiž Zahod, v postsocailizmu pa je prestiž postal Vzhod. Termin “Ostalgie” je bil skovan v nekdanji vzhodni Nemčiji že v 90. letih. “Ostalgija” je njihova oblika nostalgije za vzhodnonemškim socializmom, ki pa jo je treba — kot je izpostavil že Hann leta 2002 v omenjenem zborniku — razumeti kot kritiko nemškega postsocializma. V duhu te kritike ni bil več mercedes prestižna znamka avta, temveč trabant. Vzhodni Nemci, ki so imeli v garaži oba avta, so se na obiske k bogatim sorodnikom v nekdanji zahodni Nemčiji vozili s trabantom. Ne z mercedesom. V znak protesta. Upora. In odpora.

Če dodamo še dejstvo, da je zahodni tip demokracije ne samo slabo delujoč, ampak v marsičem tudi defekten — in v primerjavi z neposredno delavsko demokracijo v socialističnih državah inferioren —, je to, kar se danes dogaja v nekdanji Vzhodni Nemčiji, logičen rezultat družbenega odpora. Nekaj, kar se v bivši, postsocialistični DDR vleče že od 90. let.

Volijo vse, kar ni Zahod

Če družbo uničite — kar je postsocializem s socialističnimi družbami dejansko naredil —, finančna podpora za njeno obnovo ni dovolj. V vzhodni del Nemčije se je po padcu Berlinskega zidu zlila ogromna finančna pomoč, ocenjena na okoli 1600 milijard evrov. Toda ekonomskega, kaj šele socialnega učinka ves ta denar ni imel. Kar dokazuje, da je družba več kot samo ekonomija. In da ekonomija ne more delovati, če ni usklajena z za družbo značilno zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico. In vzhodna Nemčija ima drugačno tirnico od zahodne. Preživela je namreč socializem.

Dokler nemški politiki — pa tudi politiki v drugih postsocialističnih družbah — ne bodo razumeli teh specifičnih tirnic in dokler ne bodo znali in zmogli svojih politik z njimi uskladiti in jih na njih utemeljiti, bodo obsojeni na poraz. Kot se to danes dogaja etabliranim nemškim političnim strankam. Vzhodni Nemci zavračajo CDU in SPD kot utelešenje Zahoda. Ki ga ne marajo. Saj jim je prinesel zgodovinski poraz. Ponižanje. Poslabšanje standarda. Mnogim tudi nesrečo. Zato volijo vse, kar ni Zahod. Torej Björna Höckeja.

Höcke je seveda fašist. A ljudi to ne zanima. Ljudje volijo za ali proti. In vzhodni Nemci volijo proti. Proti Zahodu. Proti zahodni Nemčiji. Proti zahodnonemški politiki. Proti zahodnim vrednotam. Proti zahodnim standardom. Proti NATO paktu. Proti vojni v Ukrajini. Proti vojaški pomoči Ukrajini. Proti CDU in SPD. Proti EU. Proti vsemu, za kar se zavzemajo etablirane zahodnonemške stranke. In zahodnonemški politiki.

Zato volijo AfD in BSW. Zato so za Höckeja. Ker je proti zahodnonemški etablirani politiki. Če bi to pozicijo poosebljal kdo drug, pa bi bili zanj. 

Rosa Luxemburg ali Hitler?

Skratka: vzhodni Nemci se politično obnašajo tako, kot se obnašajo slovenski antijanšistični volivci. Volijo proti. Podprejo tistega, ki ima po tej logiki največje možnosti za uspeh. Trenutno je to Höcke. Lahko bi bil kdorkoli drug. Rosa Luxemburg. Ali Hitler.

To pa ima še eno pomembno politično posledico: zagotavlja politično podporo nebulozam, ki nikoli ne bi dobile resne politične podpore, če jih ne bi zagovarjal najbolj izvoljivi proti-politik. Zmagovalni pohod Höckejevega fašizma je v tem smislu samo kolateralna škoda. Čeprav tega ni povzročil Höcke. Povzročila jo je odsotnost resne, družbeno odgovorne, leve, protizahodne politike. Höcke ne zmaguje samo zato, ker nemški politiki ne poznajo vzhodnonemške zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice. Zmaguje tudi zato, ker je v nekdanji Vzhodni Nemčiji — tako kot v drugih postsocialističnih družbah — prepovedana vsaka resno argumentirana protizahodna politika. Negativno diskriminirana in stigmatizirana.

PS: 

In še to: ne dogaja se prvič — tudi v Nemčiji ne — da tisti, ki bi po neki logiki morali voliti levico, volijo fašizem. Oziroma nacionalsocializem. To nas ne bi smelo čuditi. Še posebej zato, ker ne obstaja nobena resna, delujoča leva politična opcija.

Vzhod Nemčije je obsojen na fašizem. Tako kot vse postsocialistične družbe. In kot Zahod. Državljanov celo v demokraciji  — ki se za to sicer trudi — ni mogoče kar izbrisati.

In ta izvoljeni fašizem se že manifestira. Ne samo v nekdanji Vzhodni Nemčiji.