Tisto, o čemer sem pisala v prejšnji kolumni — namreč o logiki, v luči katere je treba razumeti slovenske zaplete s kandidatom oz. kandidatko za evropskega komisarja oz. komisarko — je v zadnjih dneh dobilo zanimivo nadaljevanje z zapletom pri francoskem kandidatu za evropskega komisarja. Thierry Breton, sedanji komisar za notranji trg in francoski kandidat tudi za prihodnjo sestavo Komisije, je odstopil. V izjavi je zapisal:

“Pred nekaj dnevi, v zadnji fazi pogajanj o sestavi prihodnjega kolegija komisarjev, ste pozvali Francijo, naj umakne moje ime — zaradi osebnih razlogov, o katerih z mano niste neposredno govorili — in Franciji v politični trgovini v zameno ponudili domnevno bolj vpliven resor v prihodnji Komisiji.”

Navedek razkriva več stvari. Ena od njih je logika von der Leynove, o kateri sem že pisala, da mora kot predsednica evropske komisije zagotoviti podreditev nacionalnih vlad delovanju EU. Pri čemer mora Ursula, če ponovim, podrediti predsednika sleherne države, ki ji hoče zrasti čez glavo. Pa naj gre za majhno državo, kot je Slovenija; ne tako majhne države, kot sta na primer Poljska in Madžarska; ali eno od vodilnih držav EU, kar je Francija. 

Nič novega

Ta politika Evropske komisije ni nova. Treba se je spomniti, da je bil eden od razlogov za izstop Velike Britanije iz EU za Britance nevzdržna logika, da se mora Velika Britanija podrediti EU. Nesprejemljivost te logike je bila poleg vedno prisotnih obljub o boljšem življenju glavno gonilo nasprotnikov EU v Veliki Britaniji.

A vrnimo se k Franciji in Bretonu. Očitno je dvoje: da je Breton Ursulo nerviral in ji (z)rasel čez glavo in da je Francija kazala očitno premalo političnega navdušenja nad avtomatičnim podrejanjem interesov francoske države interesom EU.

Ti spori med EU in Francijo niso novi. Treba se je spomniti, da je imel Macron tudi ob drugem mandatu von der Leynove zadržke že od začetka. Po nekaterih virih je imel za ta položaj celo svojega kandidata. To naj bil Mario Draghi.

Maščevalci in žrtve 

To pomeni, da je povsem točno, kar Breton očita von der Leynovi: da se pri sestavljanju Evropske komisije dogajajo politične igrice in trgovanje. To je realpolitika. Ali celo več: to je bistvo politike. In razumljivo je, da se je von der Leynova morala maščevati Macronu za javno izraženo nelojalnost. Žrtev teh igric je Breton. A ne samo žrtev von der Leynove in njene realpolitike. Ampak prav tako tudi žrtev Macrona in njegove realpolitike.

Da von der Leynova ponudi Franciji boljši resor v EK, če ta umakne Bretona in ga nadomesti z za Ursulo manj motečim kandidatom, je normalno politično trgovanje.

To je v svoji politični karieri delal tudi Breton. Seveda pa so bile žrtve drugi. Ne on sam. Zdaj, ko je žrtev realpolitike sam, je prizadet. Zdaj piše pisma, v katerih razkriva zakulisne politične igrice UVDL. Ki se jih ta gre. Zato bi bilo zanimivo brati tudi pisma Bretonove političnih žrtev realpolitike. Ki je realpolitiko moral voditi in marsikoga za marsikaj žrtvovati. Sicer ne bi prilezel do političnega položaja, ki ga je imel. 

Nemčija: Francija

Da je Breton zdaj prizadet in užaljen, je logično. Ursuli razumljivo in utemeljeno očita umazane politične igrice. In politično trgovanje iz ozadja. Realpolitika pač poteka tako. Povsod. Vedno. V primeru sporov med Francijo in EU oziroma Francijo in Nemčijo še tem bolj. Odnose med Francijo in Nemčijo obremenjuje dolga zgodovina sporov. Konfliktov. In rivalstva. Francija zato Nemčiji — enako kot Britaniji — ne bo dopustila kakršnihkoli poskusov dominacije nad Francijo. Na na vsak tak poskus bo odreagirala. Velja tudi obratno.

To pomeni, da jedro realpolitike, ko gre za vodilne in velike članice EU — Francijo in Nemčijo in prej Veliko Britanijo — tvorijo skupni interesi kapitala plus zelo zaostrena občutljivost po nedopuščanju dominacije druge velike članice v EU.

Pri tem se je treba zavedati — česar se v Sloveniji ne zavedamo ravno pogosto — da je von der Leynova v očeh Francije zastopnica interesov Nemčije. Ne EU. Zato je realpolitika med EU in Francijo politika rivalstva za dominacijo. Ki je obremenjena z dolgo zgodovino sporov med obema državama. V tej luči je treba razumeti delovanje von der Leynove. In Marcrona.  Breton je samo politična figura, ki sta jo žrtvovala oba. 

Politični (ne)komprimis

Samo še pripomba, kako je na zahtevo po novem kandidatu odreagiral Macron: Ursuli von der Leyen je tako rekoč v trenutku poslal novo ime, novega moškega kandidata. Poslal ji je zunanjega ministra (in generalnega sekretarja svoje stranke Stéphana Séjournéja. S tem je von der Leynovi poslal naslednje sporočilo: “Okej, pošiljam ti novega kandidata za komisarja. Požvižgam pa se na tvojo željo, da ti pošljem dva kandidata, moškega in žensko. Da boš potem ti izbrala. Ne, francoskega evropskega komisarja ne boš izbrala ti, ampak ga bom izbral jaz! Ne po tvojih, ampak po mojih kriterijih!”

Če to sporočilo primerjamo s tistim, ki ga je z imenovanjem Marte Kos von der Leynovi poslal Golob, je očitno dvoje. Oba, Macron in Golob, sta odločitev, kdo bo nacionalni evropski komisar ali komisarka, ohranila na nacionalni ravni. Politične moči nista prenesla na von der Leynovo. Čeprav je to želela. In drugič: da je Macron še enkrat predlagal Ursuli moškega, pomeni, da je pokazal manj pripravljenosti na politični kompromis kot Golob. Kar je glede na vlogo in položaj Francije v EU v primerjavi s Slovenijo skladno z logiko realpolitike: Slovenija se mora volji EK podrejati bolj kot Francija. 

Želja materinskega Velikega Drugega

In kaj zaplet z Macronom pomeni za Ursulo? Na kratko: nič dobrega. To ne pomeni samo, da se Francija ne namerava podrejati EK in njeni predsednici. Kar že vemo. Pomeni predvsem to, da gesta Francije — skupaj z drugimi državami, od katerih nobena razen Bolgarije ni upoštevala Ursuline želje, naj ji predlagajo kandidata in kandidatko —, kaže, da Ursulin položaj slabi. Da, Ursula bo še en mandat predsednica Evropske komisije. Vendar bo manj močna predsednica, kot je bila v prvem mandatu. Zoper sebe ima več neposlušnih in na prilagajanje njenemu načinu vladanja nepripravljenih držav. Kar je zanjo slaba novica. In za interese kapitala. Je pa to dobra novica za članice EU. Ursula je namreč vladala po logiki kapricioznega materinskega Velikega Drugega. Po logiki utopitve v Željo materinskega Velikega Drugega. Ta pa je sinonim za totalitarno obliko vladanja. Neglede na zunanjo, navidez demokratično formo. 

Vsak odmik od totalitarnih oblik vladanja je dobra novica. Še posebej, če to obliko vladanja izvaja ženska.