Med volilno in referendumsko kampanjo in v obdobju maturitetnih stresov je skoraj neopazno šla mimo novica o tem, da je RTV Slovenija ostala brez vrhovnega šefa. Odstop predsednika uprave je prišel v času, ko takšnim novicam nismo namenjali pozornosti.

Pozornosti ali celo ne posebne skrbi pa odstopu ni namenjal niti Svet RTV. Videti je bilo, kot da jih to ne skrbi, češ, tokrat se jim ne bo mudilo z izbiro vodstva kot pred enim letom.

Toda še bolj zanimiva je bila izjava predsednika Sveta, da je v tej državi dovolj ljudi, ki bodo želeli reševati RTV. Še več! Da je bojda dovolj sposobnih menedžerjev, ki radi rešujejo probleme, ki jih ima RTV. 

Smela izjava

To je zelo smela izjava. Takega posameznika si težko predstavljam. Menedžerja, ki bi znal rešiti RTV, ni težko najti. Težko pa bi bilo angažirati takega, ki bi to bil pripravljen delati za plačo, kakršne so v javnem sektorju. In ki bi se pri tem moral zagovarjati pred Svetom, ki nima ne menedžerskih ne gospodarskih izkušenj in jih niti ne razume. V Svetu sedijo predstavniki civilne družbe, ki so si obuli prevelike čevlje. 

Voditi javni servis RTV je zagotovo ena najbolj zahtevnih nalog. Pri tem se je potrebno usklajevati s politiko in s civilno družbo. Potrebna so upravljalska znanja in znanja o samem delovanju in poslanstvu medija. Z RTV je tako kot z nogometom. Vsakomur je jasno, kako bi morala delovati.

To je do neke mere razumljivo. Javni servis plačujemo vsi, zato lahko zahtevamo, da uresničuje naše potrebe — te pa so raznolike.

Zrelo in nezrelo

Pred dvema letoma je vlada sfrizirala novelo Zakona o RTV, ki pa ni prinesla nič posebnega — razen novega sveta in vodstva, ki pa se mu je po skoraj enoletnem zamiku zaradi sicer izglasovanega referenduma komaj uspelo sestaviti.

RTV je lahko stvar javne razprave, saj je namenjen slehernemu državljanu. Kljub temu pa bi težko rekli, da bi državljani lahko zrelo odločali na referendumu o tem, kako se naj financira. Verjetno prav nič bolj zrelo kot na treh prihajajočih referendumih o predlaganih temah, ki se sprevračajo v popoln populizem. Teme so sicer tesno povezane s posameznikovim življenjem in človeškim dostojanstvom, vendar so se pogreznile v povsem nedostojne kontekste.

Copy-paste

V zvezi z RTV se bomo verjetno še naposlušali razprav o načinu financiranja. To bo treba nujno razčistiti tako kot pri zdravstvu in šolstvu. Prepričana pa sem, da copy-paste modela za Slovenijo ni. Na tako majhnem medijskem trgu, kakršen je slovenski, je treba upoštevati, da želimo ohranjati jezik, spodbujati domačo kreativnost v produkciji, omogočati deprivilegiranim dostop, lokalne vsebine in še marsikaj. Vse to je del storitev za javni servis. To so storitve, ki nam jih mora država zagotavljati. In to pomeni, da kot način financiranja ne pride v poštev noben drug način financiranja kot z javnimi sredstvi. Prav tako je edino smiselno ohranjati načelo enakosti. Da vsi plačujemo enako.

Nekaj samodestruktivnega

Kakorkoli, sredstva so samo en del problema. Veliko bolj zapleteno pa je dojemanje in podcenjevanje pomena javnega servisa, kot ga zdaj opažamo pri mnogih. 

RTV je institucija s poslanstvom. Gledanost, branost, poslušanost niso ključne, niso pa niti zanemarljiv kriterij za ocenjevanje. Letošnja  Evrovizija je na BBC pritegnila za četrtino manj gledalcev v primerjavi z lanskim letom. Škandali očitno niso pripomogli h gledanosti, kvečjemu so škodovali ugledu preireditve.

In to je realnost. Tudi številke štejejo. Uspešnost javnega medija je kompleksna. Zato si težko predstavljam, da bi se menedžerji prerivali za ta položaj. Nekaj samodestruktivnega bi morali imeti v sebi.