1. Marko Crnkovič (8. 7. 2024): Debilen čefurski oglas po Hofer ceni (pa tak halo).

Da je oglaševanje postalo legalizirano pranje zapravljenega časa in ponarejenega denarja, moti samo še gensko nemutirane Slovence.

Nacionalizem je še edino, kar v kontekstu oglaševanja pri genetsko nemutiranih Slovencih priplava na površje. Ne motijo jih debilizmi, s katerimi jih nagovarjajo. Ne moti jih dejstvo, da je oglaševanje samo še legalizirano pranje zapravljenega časa in ponarejenega denarja. Moti pa jih, če delata reklamo za poslovenjeno nemško firmo dva poslovenjena srbska marginalca.

2. Darinka Pavlič Kamien (28. 7. 2024): Lep pozdrav iz Črne Gore: Poročilo s Slovenske plaže.

Obljubljene štiri zvezdice bledijo pod prahom socialistične preteklosti in v zavedanju, da to ni odsev turistične strategije.

Na Slovenski plaži močno primanjkuje kreativnosti in idej tudi v kulinariki. Hrana se ponavlja iz dneva v dan, kot da so kuharji obupali nad inovativnostjo in se odločili za pot po liniji najmanjšega odpora. Kot smo tudi sicer ugotovili na sprehodih po Budvi, je to stanje za ta kraj kar simptomatično. Če bi bila kulinarična nekreativnost prednost, bi bili črnogorski kuharji mojstri.

3. Marko Crnkovič (24. 6. 2024): Reportaža s pogreba Tereze Vuk ali črna kronika v belem.

Miks misli, travm, strahu, pogrešanj in oklepanja življenja, pa tudi nejevere, trivialnosti in ironije. That’s life. Tudi potem.

Če se že grem črno kroniko, naj bo vsaj v belem. Terezino življenje in smrt sta ustvarila kontekst, v katerega reportaža s pogreba — uravnotežena z izpostavljenimi in zamolčanimi podrobnostmi — paše. Kot mešanica poslovilnih, ne točno naslovljenih misli, travm, strahu, pogrešanj in oklepanja življenja, po drugi pa tudi nejevere, neverjetnosti, trivialnosti in ironije. Takšen je pač life. Tudi potem.

4. Marko Crnkovič (25. 6. 2024): Primer Magnifico v Tivoliju, drugič: Trava je potrošna roba.

Ljudje imamo v mestih več pravic kot žužki in rožice. Kolikor se le dá, naj živa bitja z nami sobivajo — toda mi imamo prednost.

Naravovarstvenikom je treba dopovedati dvoje: prvič, da je mesto — vključno s parkovnimi površinami, da ne bo pomote — preplet množice različnih človeških aktivnosti. Toliko o mendranju hroščev puščavnikov in evropskih gomoljčic. Kar zadeva travo, pa naj zateženci že enkrat dojamejo, da je trava potrošna roba. Hoditi po travi je lepo in prijetno. Zato je včasih poteptana. A nič ne dé. Ker potem poseješ novo.

5. Matjaž Gruden (3. 7. 2024): Temni oblaki nad Evropo. Pa tudi vreme ni bog ve kaj.

Verjeli so v Evropo. V spoštovanje človekovih pravic. Spominjali so se Evrope, ki je te pravice nečloveško in grozljivo poteptala.

V Franciji je te dni vroče in zadušljivo. Ljudje so čemerni in popadljivi. Nekateri nestrpno čakajo na nevihto, ker pričakujejo, da bo odpihnila turobnost, ki jih tišči k tlom. Drugi so zaskrbljeni, saj vedo, da nevihte lahko naredijo veliko škode. Na obzorju se dvigajo temni oblaki. Pa tudi vreme ni bog ve kaj. Tudi zato se mnogi ne zavedajo, kaj tvegamo, če bomo pozabili na zgodovinske lekcije.

6. Vesna V. Godina (17. 7. 2024): Anita Ogulin (1952–2024): Pogreb z vojaškimi častmi ne bo odpravil revščine.

Postsocialistična država peha posameznike v revščino, potem pa gleda stran in prepušča dobrodelnim organizacijam, da jih rešuje.

Anita je jasno artikulirala dejstvo, da je sprememba družbenega sistema povečala revščino. V njenih očeh je bila slovenska postsocialistična družba s svojimi ključnimi značilnostmi — predvsem z izginjanjem socialnosti in z večanjem socialnih razlik — sistemski vir problemov za posameznike. Ki so se zaradi revščine znašli v težavah. In ki jih je po svojih najboljših močeh reševala sama.

7. Marko Crnkovič (25. 7. 2024): Pogačar: Mentaliteta zmagovalca, ki mu nikoli ni dovolj (samo)dokazovanja.

Imamo najboljšega kolesarja na svetu, vendar ga ne znamo počastiti drugače kot na amaterskem, tretjeligaškem, veseličnem nivoju.

Čar športa je po eni strani evforičnost izjemnega posameznika, po drugi pa tudi tragika poraza. Očitno pa bi nekateri radi videli, da bi šport bil tudi tekmovanje v usmiljenju. Da nek premočni in prevladujoči kompetitor začne taktizirati in iz kolegialnosti prepusti kakšno manjšo lovoriko tekmecem. Se je kdaj zgodilo, da bi Usain Bolt malo zabremzal in milostno prepustil zmago sotekaču? Ne. Zakaj pa bi?

8. Marko Crnkovič (23. 7. 2024): Ritolizništvo za višjo stopnjo Nove24TV.si.

Te pokvarjence naj toži Maljevac, ne pa Jelinčiča, ki na stara leta glumi influencerja in reciklira stare desničarske vice SDS.

To ni stvar individualnih tožb posameznikov, ki so jih razžalili posamezniki. Pojdimo že enkrat k stvari. To je sistemski problem desničarskih strankarskih medijev in njihove specifično ogabne kulture medijskega govora, ki so jo razvili iz politične retorike svojih najprominentnejših članov in jo s tem tudi legitimirajo kot namišljeno svobodo govora in kritičnost do oblasti in tistih pri koritu.

9. Marko Crnkovič (5. 7. 2024): Prepir za fašistovo senco.

Ni se vredno ozirati za vsakim Brščičem — ali se obenj spotikati —, ki slučajno pride mimo. Ni vredno biti pameten. Se ne splača.

Ne nasedajmo provokacijam. Brščič je prišel in odšel, vendar ni v družbi ničesar spremenil v skladu s svojimi bolanimi prepričanji. Uspelo mu je samo to, da je legalno obveljal za fašista. To je v bistvu pravno logično — četudi ne povsem nediskutabilno —, vendar kot ekstremni cinik temu ne morem brez rezerve aplavdirati. Ker je Brščič s tem v resnici dosegel samo to, da ga jemljemo resno.

10. Marko Crnkovič (20. 7. 2024): Rusko-ukrajinska ruleta in globalni gambling: Komu dati prav in s kom držati?

Svet je iz tira. Levičarski slovenski intelektualci mislijo o Ukrajini isto kot konservativni, neoliberalni in perverzni Trump!

Prepustiti Ukrajino na milost in nemilost Rusiji in pričakovati, da se bo sama iz tega nekako izvlekla, je usmiljenja vredna in nevedna politična drža. Pomoč Ukrajini je moralna dolžnost EU, ne samo varnostna strategija. Prihodnost EU je tudi ohranitev svobodne, od Rusije neodvisne in pred Rusijo varne Ukrajine v obstoječih mejah. Toda kako to doseči?

11. Marko Crnkovič (11. 7. 2024): Emilija Stojmenova Duh naj končno spakira. Še bolje: Golob jo naj spakira.

Da jo zagovarja, nas spravlja v zoprn položaj, da dajemo prav SDS. Nismo neumni, da bi vedno dali prav njemu in njegovi stranki.

Interpelacija je metoda političnega boja, ki se je zdaj ena, zdaj druga opozicija rada poslužuje. Včasih z za lase privlečenimi argumenti, včasih pa z utemeljenimi. In argumenti SDS proti ESD so zdaj utemeljeni. Da jo Golob zagovarja, je nesmiselno in lahkomiselno. S tem nas spravlja v zoprn položaj, da dajemo prav SDS. Ker nismo tako neumni, da bi vedno dali prav samo Golobu in Gibanju Svoboda.