1. Vesna V. Godina (7. 6.): Bojana Beović in bolna logika slovenskega zdravništva.

Glede na dosedanje izkušnje s slovenskim zdravništvom bi bilo naivno misliti, da ne vedo, kaj hočejo. Vedo: bolj polne žepe.

Kar je potrdila tudi Beovićeva, ko je izjavila, da se lahko slovenski zdravniki — tako kot vsi drugi Slovenci — svobodno odločajo, kje in kako bodo delali, kot tudi, da so slovenski zdravniki plačani v primerjavi s povprečno plačo slabše kot v evropskih državah. Ja, slovensko zdravništvo izsiljuje višje plače. In to na najrazličnejše načine. Tudi z grožnjami o razpadu javnega zdravstvenega sistema.

2. Vesna V. Godina (26. 6.): Proslava različnosti (v zoženem polju sprejemanja različnosti).

Tudi ta proslava se ni ognila reprodukciji neoneokolonialnega položaja Slovenije. Njenega hlapčevstva do kolonialnih metropol.

A ni bilo vse belo. Bilo je tudi črno. Bili so tudi minusi. Recimo prisotnost urbanega kiča. Do tega, da smo spet gledali iste kičaste posnetke Slovenije. Do tega, da je ideološki preklop od domovinske vojne vključeval slavljenje Evrope, EU in Zahoda. Prakticiranje hlapčevske drže. Slavospeve zahodnim vrednotam. Zahodnim politikom. Zahodu nasploh. Tudi ta proslava se ni izognila reprodukciji neoneokolonialnega položaja Slovenije. 

3. Marko Crnkovič (2.6.): Kam zdaj paše Pahor?

Nekdanji predsednik se je spustil s ketne in začel šimfati dnevno politiko. Zdaj si končno le privošči izražati svoja stališča.

Za božjo voljo! Kako je kalibriran Pahorjev retorični, politični, socialni čut, da si pri vsem tem Janševem in nasplošno desničarskem zmerjanju družbe in posameznikov z moralno pokvečenostjo — da ne omenjam blebetanja o državljanski vojni — drzne reči, da je Golobova vlada tista, ki “hromi povezovalno moč skupnosti”?! Kdaj je Pahor slišal “radikalno govorico”, s katero je ta vlada “ohromila povezovalno moč skupnosti”?

4. Marko Crnkovič (19. 6.): Greed is good, flancati v Gostilni na Rožniku pa še boljši.

Ekonomija pohlepa: Nepremičninarstvo kot dobičkonosno rentništvo koplje grob slovenskemu gostinstvu. Župan pa ima rad miške.

Najemodajalcu ni treba argumentirati zvišanja najemnine z dodatnimi stroški ali z več dela. Lastnik draží zato, ker lahko. Ker ima pravico. Ker tudi on hoče več. Ker kdo pa noče. Ker da če grejo gor vse cene, potem ni nobenega razloga, da ne bi šla gor tudi najemnina. Itak ne bo nihče (razen najemnika) vedel in opazil in zameril. Zato pristavi svoj lonček k ekonomiji pohlepa.

5. Marko Crnkovič (5. 6.): Ne marate Janše? Tudi prav. Ampak kaj pa imate potem proti Logarju?

Od predsednika vlade, ki mu vodja opozicije greni življenje, bi pričakoval, da bo za alternativo našel kakšno prijazno besedo.

Trditi, da je Logar samo podaljšek Janše, je prepričljivo, ni pa nujno res. Res je, da prihaja iz tega gnezda, kar pa ne dokazuje nič. Logar je neskončno bolj normalen od Janše. Normalni so tudi tisti, ki so se Logarju pridružili v Platformi. Toda sesuvanje Janše je pričakovana družbena legitimacija za politično in javnomnenjsko udejstvovanje. Jaz Janšo sicer rad sesuvam, ne pričakujem pa tega od vseh.

6. Marko Crnkovič (13. 6.): Žiga Turk ne vidi dlje od havbe.

Prilagoditi infrastrukturo državljanom, da bodo še naprej delali tako, kot jim paše? Arogantno in neumno — in politično perfidno!

Misel, da je treba infrastrukturo prilagoditi državljanom, da bi še naprej lahko delali, kakor jim paše — ne pa da bi se spremenili uporabniki —, je ne samo arogantna, ker omalovažuje univerzitetnega kolega iz druge stroke in se pobalinsko posmehuje resni, aktualni, upoštevanja vredni ekološki, manjogljični opciji, temveč predvsem neumna, ker ne vidi dlje od svoje havbe.

7. Vesna V. Godina (22. 6.): Polomija, ki se ji reče javni promet: Kdo bo odgovarjal? Kdo bo plačal?

Kriva je država. Ne državljani. Mi se pač moramo voziti z avti, ker drugače nikamor ne pridemo. In plačujemo s stanjem v kolonah.

Današnji prometni kaos je zakuhala slovenska postsocialistična država. Zaradi neustrezne politike danes nimamo letalskega prevoznika. Zaradi neustrezne politike praktično nimamo več sodobnega in delujočega železniškega prevoza. Zaradi neustrezne politike danes nimamo ustreznega avtocestnega omrežja. In zaradi nedelujoče države danes nimamo urejenega javnega prometa v mestih.

8. Vesna V. Godina (14. 6.): Spolne zlorabe kot spektakel: Bešič Loredan preusmerja pozornost na Zalarja.

Da se je psihiater moral za izjavo, ki opisuje premike v zahodnem razumevanju spolnih zlorab, javno opravičiti, je nerazumljivo.

Različne oblike spolnih zlorab so bile že stoletja del slovenske socialne in kulturne tirnice. Razumevanje spolnih zlorab se je spreminjalo. Tega, kar danes razumemo kot spolno zlorabo, v preteklosti nismo tako razumeli. V preteklosti so recimo poročali mladoletna dekleta s starejšimi moškimi.Danes pa živimo v času, ko je tako rekoč karkoli lahko spolna zloraba. Že samo sum je dovolj, da osumljeni doživi javni linč.

9. Tereza Vuk (5. 6.): Kolumne pisat? Pičkin dim!

“Sama si, ko pišeš, in sama si, ko te sesuvajo.” — In bog ne dej se vtikovat kot avtor v komentarje. Ker pol je šele veselica.

Kako izgleda pr men pisat kolumne? V pondelk zjutri mora bit vzun. Da še urednik popravi vejice, mora bit nedelja. Jaz dostkrat ne bi vedla, ker dan je, če ne bi blo teh nedelj. Najprej se zbudim. Vprašanje je, kakšna. Lahk sem tud direkt iz kje. Veš, da morš pisat. Ampak o čemu? S sabo ne morem skoz morit. Vmes grem brat, kaj so jedle Kardashianke. Same neumnosti, sam da ne bi resno delala.

10. Marko Crnkovič (27. 6.): Proslava kot proslava. Predsednica pa kot zlata maturantka.

No, ja. Odobravanje je posledica olajšanja, da ni bilo več treba poslušati govorniškega in umetniškega prežvekovanja žagovine.

Na liberalno izobraženi del javnosti zlata maturantka naredi vtis. Bister in za lepo vzgojene devetnajstletnike presenetljivo medvrstičen maturitetni esej na temo samostojne države, liberalne demokracije in mednarodnih odnosov. To je optimalen dosežek, ki ga odrasel slovenski politik na zadovoljstvo vseh spravi skupaj. To je ta nivo. Železni repertoar. Ni pa to presežek. Mene to ne impresionira.

11. Darinka Pavlič Kamien (4. 6.): “Če bi imel pištolo, bi se kar ustrelil.”

Oče bi odšel po svoji volji. Če bi lahko. Povedali bi si, kako zelo smo srečni, da smo bili skupaj. In se poslovili pomirjeni.

Moj oče dobro ve, koliko mu kaže njegova življenjska ura. Če bi imel pištolo, bi se ustrelil, je rekel. In bi nas spravil v obup in v bes. Če bi mu ureditev omogočila, da dostojno in po svoji volji odide, bi zaprosil za takšno pomoč. In mi bi to razumeli. Objeli bi se in se poljubili in si povedali, kako zelo smo srečni, da smo bili skupaj. In se poslovili pomirjeni. A tega ne bo dočakal. Ura kaže že preveč.