1. Darinka Pavlič Kamien (22. 9.): Prehod iz ene banke v drugo? To ni za tehnološke butlje!

Komitenti SKB s prehodom k OTP nismo ohranili številk svojih tekočih računov. To se dogaja samo v pravljicah s srečnim koncem.

Komitenti SKB nismo bili med “izbranci”, ki bi s prehodom k OTP ohranili številke svojih dosedanjih bančnih računov. To se dogaja samo v bančnih pravljicah s srečnim koncem. Namesto nagrade za zvestobo sem dobila … — zamenjavo številk TRR, gesel, aplikacij, identifikacijskih kod in drugega tehnološkega kaosa.  Navodila, ki smo jih prejeli, so bila sicer napisana v slovenščini. A to je bila slovenščina za robote, ne za ljudi.

2. Marko Crnkovič (2. 9.): TV prodaja lažnih zvarkov tete Pehte.

Herta Kosmina je samo spretno poosebljenje današnjega oglaševanja, ki je večinoma bedno, če že ne zavajajoče in prepovedljivo.

Herta Kosmina plačuje ne samo za svoje zavajanje, ampak tudi za zavajanje tistih oglaševalcev, ki jih ne morejo oglobiti. Problem, da se Biostile s plačevanjem kazni nekaznovano odkupuje za svoje nedovoljeno oglaševanje in z njim nadaljuje, ostaja. Kot rečeno, to je problem javne televizije, ki bi morala biti menefregističnim medijem za zgled, a je še hujša od njih, in problem regulatorjev, ki kršiteljem prodajajo prepoceni odpustke.

3. Marko Crnkovič (25. 9.): Šolska prehrana: Polni želodci, prazne glave.

Če se mladina v šolah vedno manj nauči, je vedno bolj pomembno, kaj mladina v šolah jé. Logično. Toda kako to zgleda v praksi?

Pravica do ideološko izbrane prehrane je nenapisano pravilo, ki se konzumentom specifične hrane zdi samoumevno. Nam vsejedcem in brezbožnikom pa tudi. That’s life. Za vsakogar nekaj. Da šole ponujajo več ali celo veliko menijev, je posledica fascinacije z izbiro kot odraza potrošniškega (požrešniškega) blagostanja. V to multi-kulti-gustibus menzo pa lahko prisedejo tudi tisti, ki jim ne bi bilo treba biti na dieti iz medicinskih razlogov.

4. Marko Crnkovič (3. 9.): Siddharta 2003 in Magnifico 2024: Kaj se je zgodilo s Slovenijo v 21 letih?

Tudi če ne bi bil Magnificov fan, koncerta ne bi hotel zamuditi. To je bil bigger than life dogodek. Večji od Slovenije same.

Muval sem se od šankov v ozadju pa do ospredja, kjer sem z mešanico zavisti in prezirljivosti pogledoval na VIP tribuno, ali koga poznam. (Nisem.) Mozak mi je sicer delal. To je bilo opazovanje z udeležbo, ki pa je bilo časovno omejeno. Zdelo se mi je, da videvam ljudi, ki še nikoli niso bili na koncertu, ne samo Magnificovem. Super. Bolan človek je prizanesljiv. Potem sem šel. Noge so me komaj nosile. Zdelo se mi je, da imam spet vročino. (Res sem jo imel.)

5. Marko Crnkovič (10. 9.): Marta Kos je od hudiča, Ursula von der Leyen pa še bolj.

Verjeli ste, da sme premier pod svobodnim soncem ignorirati navodila Komisije. In da če se politika spreta, se spreta za vedno.

Vprašanje, ali bi bil za komisarja primernejši Tomaž Vesel ali Marta Kos, ni bistveno. Tudi ni bistveno, ali bo UVDL s spolnim uravnoteževanjem dosegla kaj pametnega in koristnega. Bistveno je, da ji je v Sloveniji uspelo povzročiti komplikacije. Kar zadeva nas, je dosegla svoj cilj. Kvote so kriterij, ki tu nekaj velja in ima disciplinske učinke. Zaželena oblika genitalij je za Slovenijo bolj kondicija sine qua non kot pa v drugih, velikih državah.

6. Marko Crnkovič (27. 9.): Aleluja, ESD odhaja: Ne veliki pok, ampak veliki bug.

Zakaj jo je Golob tako dolgo prenašal, je največja enigma njegove kao fantastične, a nerazumljene vladavine. In bo tudi ostala.

Kakšno olajšanje! Ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh je ponudila odstop, predsednik vlade Robert Golob pa ga je sprejel. ESD po lastnih izjavah odhaja “s čisto vestjo in dvignjeno glavo.” Seveda, kako pa? Ona se pa res ne bi ne znala ne mogla drugače spakirati. Tako se bomo zdaj znebili najbolj brezvestne, arogantne in v svoj prav prepričane ženske — velja za oba spola —, kar se jih je kdaj prikoritilo v slovensko politiko.

7. Marko Crnkovič (7. 9.): Odkod Asti Vrečko ideja, da Svetlani izplača nagrado, ki jo je zavrnila?

Ko se je pesnica enkrat odločila, da nagrade ne sprejme, poti nazaj zanjo ni bilo več. Pa če se je pater še tako diskreditiral.

Z njeno antifarško averzijo do cerkvenega umetnika in snobovskim prezirom do kičerajskega upodabljavca krščanske duhovnosti se je kulturen človek zlahka poistovetil. Četudi ga ni vzel tako osebno kot Svetlana sama. A digniteta, ki jo je pokazala ob zavrnitvi nagrade — ali trma in napuh, če se kdo s tem ni strinjal —, je v nerazumljivem nasprotju z njeno preračunljivostjo ali pogoltnostjo, ki je prišla na dan po untergangu patra Rupnika.

8. Vesna V. Godina (4. 9.): Poraženci postsocializma v nekdanji Vzhodni Nemčiji so obsojeni na fašizem.

Tudi v Nemčiji se ne dogaja prvič, da tisti, ki bi po neki logiki morali voliti levico, volijo fašizem. To nas ne bi smelo čuditi.

Rušenje Berlinskega zidu ni bilo samo rušenje Zidu. Evforija je bila evforija pričakovane pretvorbe socialistične Nemčije v kapitalistično Nemčijo. Vzhodni Nemci so hoteli postati zahodni Nemci. A ko so to postali, se je začela realizirati postsocialistična zgodba. Gospodarstvo DDR je propadlo. Ljudje so izgubili službe. Obsojeni so bili na brezposelnost, revščino, izgubo statusa, ugleda in za silo dobrega življenja, ki so ga bili v vajeni. Morali so začeti znova. Če so dobili priložnost.

9. Marko Crnkovič (23. 9.): Zavod za zaposlovanje Gibanje Svoboda.

Kadrovski izzivi so povsod, ker so vsi uporabni in lojalni že na funkcijah. In več ko je rošad, bolj je ta kadrovski ribnik kalen.

Problem te vlade je problem Gibanja Svoboda. To je stranka zgolj formalno, v resnici pa je oportunistična politična združba. Ali z drugimi besedami: roj mušic, ki obletavajo brlivko oblasti; zavod za zaposlovanje, kadrovska agencija, vladni urad za človeške vire. Včasih se kdo tega naveliča, recimo te dni minister Felda. Ampak ne mine dan in že je tu surogat. Ta poljubna kadrovska politika je cinizem te vlade. To sploh ni kadrovska politika, ampak kombinatorika.

10. Vesna V. Godina (11. 9.): Golob je spregledal, da je podrejeni birokrat. To pravico ima samo Ursula.

Ona prakticira, on pa ne razume: ženske kvote so dokaz, da je feminizem samo konservativna ideologija kapitala in hierarhije EU.

Stvar debate je, ali je Ursula feministka starega kova ali ne. Njeno vztrajanje pri spolno uravnoteženi sestavi Evropske komisije to navidez dokazuje. A to je morda samo videz. Na vsak način pa igra ženskih kvot Ursuli politično koristi. Tistemu, ki jo igra, prinaša politično moč. In čeprav marsičesa o Ursuli ne vemo, vemo, da zna igrati politično igro. V svoj prid. In v prid razreda, ki mu pripada. Ursula namreč ni komisarka vseh Evropejcev. Ursula je komisarka evropskega kapitala.

11. Marko Crnkovič (13. 9.): Soočenje Trump-Harris: Nemogouche je mogouche samo v ZDA.

Ni vprašanje, ali je Trump nor. Vprašanje je, kako je mogoče, da bo vsaj slaba, če že ne dobra polovica volilcev zanj glasovala.

Te predsedniške volitve so vse prej kot odločene. Do tega soočenja sta bila Donald in Kamala javnomnenjsko poravnana, verjetno pa sama debata tega razmerja ne bo bistveno spremenila. Oba sta namreč prepričevala že prepričane. Razen če si bo kdo premislil po zaslugi Taylor Swift in drugih generacijskih duhovitosti na TikToku ali se registriral kot volilec, ker se mu bo zdelo preneumno, da bi bil predsednik tak bedak.